Odnos med ideologijo in umetnostjo

Na 55. beneškem bienalu Slovenijo predstavlja umetnica Jasmina Cibic.

Odnos med ideologijo in umetnostjo - Foto: Matjaž brulc, MANCA BAJEC IN PROMOCIJSKO GRADIVO

V slovenskem paviljonu na bienalu La Biennale di Venezia nas bo zastopala s svojim novim projektom Za naše gospodarstvo in kulturo, začetki njene umetniške prakse pa sodijo v obdobje sodelovanja z umetnicami Meto Grgurevič, Maro Ambrožič in Mery Favaretto v okviru skupine Passaporta, ki je bila izjemno formativna izkušnja, čeprav je delovala eksperimentalno. Prav ta entuziastični mladostni eksperiment je še danes pomemben vpliv v ozadju njenih umetniških strategij.

Ne prihaja iz družine umetnikov, pa vendar ji družina pomeni vir navdiha, interesov in energije, tudi ko gre za njen umetniški angažma. »Mama in oče sta izjemna človeka, ki sta mi bila s svojim delom in načinom razmišljanja večja inspiracija kot marsikatera umetniška praksa. Njuna podpora, nasveti in spodbude so zame še danes vir zagona, brez česar si ne morem predstavljati svoje umetniške poti,« pojasnjuje.

Jasmina je del generacije slovenskih umetnikov, ki se je v iskanju umetniške formacije in smernic v večjem številu odpravila v tujino. Benetke so bile njena prva destinacija iskanja metodologij sodobne umetnosti in hkrati tista točka, kjer se je stikala mednarodna umetniška srenja.

»Moja odločitev za študij v Benetkah ni bila poskus kritike katerekoli izobraževalne ustanove v Ljubljani ali hvalospev katerikoli v tujini, temveč eksperiment v smeri ugotavljanja, kaj umetnost v naši sodobnosti je, kako je umeščena v druge družbene okvire in kako se ti različni konteksti medsebojno pogojujejo. To je danes tudi eden izmed ključnih elementov moje prakse. Tudi mojo drugo postojanko, Goldsmiths College v Londonu, kjer sem nadaljevala umetniško in izobraževalno pot, je treba brati v isti smeri,« razlaga.

Njeno 'nomadstvo', saj tudi danes živi in deluje med Ljubljano in Londonom, je zato neločljivo povezano z njeno umetniško vokacijo: ne privoliti v varna zavetišča, temveč zmeraj iskati nove prijeme, nove formulacije fenomenov, ki so del naše dejanskosti, in ponujati njihovo drugačno videnje.

Ostajate vezani na London. Zakaj?

V Londonu sem se zadržala predvsem zaradi moža Peta Mossa in hčerke Une. London,  vzburljivo in obenem zahtevno mesto, ki hkrati veliko ponuja in je izredno nasičeno. Umestiti se v razvejeno strukturo umetnostnega sistema v mestu, ki nenehno priteguje umetnike z vsega sveta, je težka naloga, vendar je ta problematična dinamika v dobri meri usmerila moje umetniške interese.

Obdani smo s strukturami, ki določajo naše obnašanje, naše videnje sveta in gibanje po njem ter nam velevajo umeščanje vanje. Nekateri sistemi to počnejo zelo neposredno, vendar večina razvija subtilne mehanizme, ki nam kažejo, kaj se od nas zahteva, kje naj bi bilo naše mesto.

Prav te mehanizme jemljem pod drobnogled, razkrivam mrežo, ki obstaja za našo samoumevno realnostjo, in jo poskušam destabilizirati. Tako se moji projekti lotevajo raznolikih okvirov, kot so zoologija, arhitektura, epizode iz ekonomije in politike, da bi pokazali, kako naše videnje sveta nikakor ni naključje, naš pogled in gibanje sta še kako usmerjana.

Kaj vas je tako pritegnilo pri hrošču Anophtalmus hitleri, da ste ga postavili v središče svojega ustvarjanja?

Moji projekti veliko črpajo iz sklopov drugih področij, že iz svojih začetnih projektov si izposojam elemente zoologije, saj so eden izmed tistih človekovih kostruktov, ki odlično kažejo, kako je naše doživljanje tako imenovanih dejstev strašansko pogojeno, konstruirano.

Naš pogled na naravni svet določajo ideološko motivirane strukture: živalski svet, potem ko je nehal biti doživ­ljan kot grožnja človekovemu preživetju, v naš svet vstopa v rešetkah, skozi živalske vrtove, kjer so živali razstavljene. Njihova postavitev v kletko je predmet našega pogleda, stopamo okoli njih in jih preučujemo. Od tukaj je le kratka pot do znanstvenega pogleda, ki žival razlaga, znanstveno secira.

Živali tako posredovano postanejo del našega sveta, so 'udomačene', kulturno procesirane in posledično uporabljene tudi simbolno. Hrošč Anophthalmus hitleri je podoba tega. Leta 1933 je bil odkrit kot endemitska slovenska žuželka, leta 1937 ga je v času vzpona nacizma neposrečeno poimenoval zagrebški Nemec Oscar Scheibel.

Že dejstvo poimenovanja priča o tem, da se polaščamo narave, vendar je politično obarvano ime Anophthalmus hitleri še bolj nazorno pokazalo, da v našem svetu ni nevtralnih struktur. Vse je ideološko pogojeno in mehanizme delovanja teh struktur je treba razkriti – za to si prizadeva moja umetniška praksa.

Sprva vas je zanimala podoba hrošča z bolj zoološkega vidika, sodelovali ste z entomologi in znanstvenimi ilustratorji. Na beneškem bienalu vas zanima hrošč kot neka narodna ikona. V kakšnem smislu?

Ker jemljem elemente s področij, ki so neredko daleč od umetnosti, se moji projekti pogosto razvijajo skozi sodelovanje svojevrstnih interdisciplinarnih timov. Tako sem k razvoju projekta Situacija Anophthalmus hitleri, enem izmed izhodišč mojega bienalskega predstavljanja, povabila 37 znanstvenih ilustratorjev z vsega sveta, ki so samo na temelju hroščevega imena predlagali risbo njegove podobe.

Šlo je za eksperiment, kaj pomeni znanstveno poimenovanje, kaj je njegov znanstveni, kaj pa ideološki del. Ali ju je sploh mogoče ločiti? Na beneškem bienalu razvijam prav to ideološko dimenzijo. Endemitske živalske vrste pogosto postanejo simboli naravne raznovrstnosti in posebnosti določene države, so izredno zaščitene, vendar je zaradi imena Anophthalmus hitlerija doletela drugačna usoda, danes je namreč na rdečem seznamu ogroženih vrst.

Namesto da bi postal narodna ikona, prepoznavni simbol države, kar je po navadi vloga, dodeljena endemtskim vrstam, je Anophthalmus hitleri izrinjen iz našega vidnega polja.

Vaš projekt za bienale se imenuje Za naše gospodarstvo in kulturo, ukvarjate se z vprašanjem razmerja med ideologijo in umetnostjo. Kako dojemate to razmerje?

Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, ostaja pa dejstvo, da je umetnost kot institucija od svojih začetkov neločljivo vpeta v širše politično‐ekonomsko polje. Delo renesančnega slikarja, ki je slikal po naročilu bogatega florentinskega mecena, je enako odvisno od političnih silnic, kot je moje predstavljanje na beneškem bienalu. Premišljevanje in razkrivanje mehanizmov ideoloških determinant umetnosti je ena od mojih glavnih zaposlitev.

Naloga umetnika ni dajanje enoznačnih odgovorov o tem, kaj je ideologija v umetnosti in kako se ji izogniti, saj enoznačnih odgovorov na ta vprašanja žal ni. Jasno pa je treba izpostaviti točke, kjer do tega preseka prihaja. Projekt Za naše gospodarstvo in kulturo, s katerim letos predstavljam Slovenijo na 55. beneškem bienalu, si prizadeva razkrivati mehanizme, prek katerih ideologija, neodvisno od izvora, vstopa v različna polja in jih uporabi za dosego svojih ciljev. Umetnost tukaj ni nobena izjema, zato je ta projekt tako prežet s 'citati' z drugih področij, kot sta zoologija in arhitektura.

Pripravila: Meta Kač

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri