Zagnana modna oblikovalka Lara Bernot na fakulteti za dizajn ravno piše zadnje stavke diplomske naloge, sicer pa njena ljubezen do ustvarjanja sega že globoko v njeno preteklost, ko je nadarjenost za ustvarjanje odkrila z ročnimi deli iz babičine ustvarjalne skrinje. Danes je hobi iz preteklosti prerasel v posel, ta pa v način življenja.
Kdaj ste začeli ustvarjati? Bi lahko določili, kaj je bila vaša prva ustvarjalna umetnina?
Ustvarjam, odkar pomnim, vsekakor je bila med prvimi umetninami pletena oblekica za barbiko, katero me je naučila izdelati moja babi. V mladosti sem pletla, kvačkala, klekljala, risala, izdelovala nakit iz perlic ... Mlajšega brata pa večkrat izkoristila za model, ko sem ob večjih obiskih prirejala modne revije. (smeh)
Zdaj ste se osredotočili na oblikovanje tekstila. Iz kakšnega posebnega razloga? Ste se sicer teh veščin učili od mame ali stare mame?
Ne, prej od očeta. Moj oče in dedek sta velika umetnika, zato sem izredno vesela, da sem se ustvarjalnih prijemov učila prav od njiju. Mogoče ne ravno šivanja in ravnanja s tekstilom, vendar sta bila moj ustvarjalni navdih. Več ur sem ju nepremično opazovala med delom.
Sicer pa ste se na področju oblikovanja tudi izobraževali, kajne? Koliko je učni program na fakulteti vplival na vašo kreativnost in pravzaprav razvijal vaše potenciale?
Tako je, študirala sem na Fakulteti za dizajn, kjer me že nekaj časa čaka še zadnja kljukica, diploma. (smeh) Enostavno še ni bilo časa zanjo, čeprav jo imam neprestano v mislih. A se zavedam, da od diplome žal ne morem živeti, zato sem zgrabila vsako ponujeno priložnost za delo ...
Zdaj lahko rečem, da od svojega ustvarjanja živim. O učnem programu pa bi se dalo pogovarjati. Tako bom rekla, če znanje želiš in to tudi pokažeš, ga dobiš, ne glede na to, ali je v učnem programu ali ne. Priznam, prvi letnik sem delala tako 'na izi', v drugem sem se že zavedala, kako pomembno je to znanje zame in da je fakulteta edina ustanova, kjer ga lahko dobim celo zastonj, če ga le hočem! Od takrat lahko rečem, da delam s polno paro.
Sicer pa oblikujete tudi nakit, še posebej vam je pri srcu oblikovanje iz odpadnih materialov, kajne?
Ja, tako nakit kot nahrbtniki in denarnice so izdelani izključno iz odpadnega materiala. Menim, da je za današnje čase recikliranje prava rešitev in v njem vidim prihodnost. Pri recikliranju so mi poleg reuporabe nadvse navdušujoči kreativna zasnova, proces nastajanja in razvijanje ideje, kako dejansko odpadek, ki ga potegnemo iz smeti, spremenimo v nekaj lepega, nekaj estetskega.
Pravijo, da je vaš nakit za intelektualno, suvereno žensko ... Pa bi res večino svojih potrošnic lahko označili s temi besedami?
Brez pretiravanja bi temu pritrdila. Še posebej, ko govorimo o nakitu, lahko rečemo, da se že na daleč vidi, kdo ga bo nosil. To mi je všeč, seveda pa si hkrati želim, da bi bilo pravih kupcev vedno več! In s tem seveda tudi vedno več neodvisnih, samostojnih žensk.
Pa vas mika tudi tuj trg? Vaša soimenjakinja (Lara Bohinc) je s svojim izredno zanimivim konceptom namreč prodrla v tujino ...
Seveda me mika, imam velike ambicije s tujino. Svoj dizajn želim predstaviti prestolnicam, ki so modi in avantgardnemu konceptnemu oblikovanju bolj naklonjene. Septembra grem v Skopje na modni sejem, ki ga že dlje časa komaj čakam. Prvič po rojstvu sina bom odsotna nekaj dni. To bo zame velik izziv.
Kaj pa bi definirali za svoj največji uspeh? Oz. kako dojemate uspeh?
Največji uspeh mi je to, da živim svoje sanje! Poleg tega je seveda edinstven občutek, ko vidiš zadovoljne stranke, ki enostavno žarijo v mojem dizajnu in s tem poudarijo svoj karakter, svojo življenjsko zgodbo, edinstvenost. No, če pa pogledamo zunaj modnih voda, je vsekakor največja sreča in uspeh moj sinček, ki mi vsak dan vliva novo energijo, navdih, neustrašnost in preprosto, čisto ljubezen.
Pripravila: Kaja Milanič za revijo Story
