O potovanjih, dveh popolnoma različnih svetovih in magičnemu otoku Lanzarote!
Dnevi še naprej drvijo z neprimerno hitrostjo in v času od mojega prvega zapisa pred dobrim mesecem se je spremenilo marsikaj. Zaprašeno sobo v pobočju hriba nad Atlantskim oceanom so zamenjali pet-zvezdični balkoni s pogledom na najlepše sončne zahode. Pred nekaj dnevi sem namreč zapustila kmetijo oziroma zavetišče za živali, ki je bilo dom moje zadnje štiri mesece in se za Elle podala na raziskovanje luksuznih hotelov na otokih Tenerife ter Lanzarote.
Takšni ekstremi so v mojem življenju pravzaprav stalnica. Lahko bi rekla, da živim dvojno življenje. To še najbolj pride do izraza ravno takrat, ko potujem. Z nahrbtnikom na ramah se najraje odpravim v skromne nastanitve polne popotnikov, kjer lahko hitro najdem družbo in mi zato res nikoli ni dolgčas. Poslužujem se javnega prevoza in podolgem in počes prečesam okolico, da najdem med domačini najbolj priljubljeno restavracijo, kjer je pivo 1 evro in krompirček 2. Potovanje z zelo omejenim proračunom pravzaprav.
En dan si torej s pogradi natrpano sobo delim s parom iz Avstralije, dekletom iz Rominije in Mehičanom, čigar smrčanje bi zbudilo še mrtveca, drug pa zavita v najbolj mehak kopalni plašč srkam šampanjec ob pogledu na turkizno modre bazene in se sprašujem, na kateri strani svoje kot oblak mehke in kraljevsko velike postelje bom spala to noč.
Luksuzno dopustovanje ima seveda svoje prednosti. Poleg udobja in razvajanja iz vseh smeri – od razkošnega zajtrka z obvezno mimoso do brezplačnih SPA tretmajev – tam cenim predvsem mir, ki ga potrebujem za svoje delo. Nič namreč ne prekaša udobnega naslonjača in razgleda, ki se razprostira za ekranom računalnika. Da sobne strežbe niti ne omenjam!
Večino svojih dopustov torej preživim razprta med dva popolnoma različna svetova – prvim, zelo backpackersko naravnanim in drugim, v družbi petičnih gostov. Lahko bi rekla, da tako okusim najboljše in najbolj raznoliko kar neka destinacija ponuja.
Čeprav bi človek mislil, da po štirih mesecih življenja na rajskem otoku ne boš razmišljal o dopustu, se tudi to zgodi. Nagrada za nešteto pretipkanih strani, kar nekaj uspešnih YouTube videov in tri krasne tiskane izdaje revij Cosmopolitan ter Elle je bil skok na enega od sosednjih otokov – Lanzarote. Tokrat v nekoliko drugačni obliki, kot sem vajena potovanj, saj je tudi sam otok zelo specifičen kar se tiče nastanitvenih možnosti.
Povsem sem očarana nad posesti, ki jih v Španiji imenujejo finca. To bi lahko prevedli tudi kot kmetija, čeprav ne gre za tipične kmetije. Običajno so to tradicionalne hiše, okoli katerih se razprostira posest. Na Lanzarotu, ki je vulkanskega izvora in zato poln enkratnih razgledov na črno pokrajino, so vse hiše bele. Zanje je značilen odprt tloris in velika okna, ki v prostor povabijo razgibano okolico. Domačnost prostora oblikujejo predvsem mehke površine, toplina lesu in unikatni kosi lokalnih obrtnikov. Kamnine, ki so ostanki lave, so nujen dekorativni element. Ne le na policah dnevne sobe, temveč tudi ogradah okoli hiše in samih fasadah.
Nezanemarljiv vpliv na arhitekturo tega krasnega otoka je imel arhitekt, slikar in kipar Cesar Manrique. Dela tega domačina najdemo praktično na vsakem koraku, njegove značilne arhitekturne elemente pa v svoje načrte, tudi 30 let po njegovi smrti, vnašajo pri skoraj vsaki gradnji ali prenovi. Njegova filizofija povezovanja zunanjega prostora z notranjostjo je pravzaprav velik trend tudi drugod po svetu. Posebnost je vsekakor tudi v zaobljenih linijah, ki jih prestrežejo abstraktni umetniški kosi, ter uporabi živih barv, ki v snežno belem prostoru delujejo izredno grafično.
Zahvaljujoč raziskovalnemu delu sem imela priliko obiskati nekaj zares čudovitih posesti. Tistih tradicionalnih in tistih v modernejši preobleki, katere še vedno navdihujejo naravni elementi. Največji vtis je name naredila Finca Malvasia, ki se nahaja sredi prav posebnih vinogradov. Zaradi zemlje, ki je prekrita z vulkanskim pepelom, so trte posajene v izkopane luknje in zaradi močnega vetra so okoli njih zgrajene kamnite ograde. Na tisoče takšnih lukenj ob pobočjih vulkanov ustvari neverjetno slikovito pokrajino. Med črnino lave in zelenimi trtami sem prebila nekaj dni, meni najljubših na otoku Lanzarote. Skozi ogromna okna hiše, katero je oblikoval Manriquejev varovanec sem v zavetju mehke sofe in Meblo luči opazovala kako je veter sunkovito pometal s palmami. Na policah so stari izvodi Monokla in zraven tuša raste bananovec. Če sem kdaj v mislih oblikovala svojo popolno hišo, je ta bila temu najboljši približek. In ravno to jo je naredilo tako zelo domačno.
Fotografije: osebni arhiv
){kind=link}