Sindrom policističnih jajčnikov

Motnjo delovanja jajčnikov, ženskega reproduktivnega organa, ki proizvaja zrela jajčeca, ima približno od pet do deset odstotkov žensk v plodni dobi.

Lifestyle, 15. 3. 2015
Sindrom policističnih jajčnikov

Ko sem kar nekajkrat zjutraj na blazini našla veliko preveč las, sem se prestrašila, da je z menoj nekaj narobe. Da mi pretirano izpadajo lasje, sem ugotovila tudi med umivanjem las in česanjem. Pa je še vedno delovala tolažba, da gre zgolj za sezonsko izgubljanje. Čez čas je bil obisk splošnega zdravnika neizbežen. Poleg opisane težave sem zdravniku zaupala še neredne menstruacije in povedala o dlaki ali dveh preveč.

In me je napotil h ginekologu. Preden sem prišla na vrsto, sem se posvetovala še z internetom (zdravniki pacientom to sicer močno odsvetujejo, saj lahko pride do napačne in predvsem laične diagnoze in, bog ne daj, terapije). Med zadetki na odtipkano izpadanje las me je najbolj pritegnil tale: »/ . . / redčenje las (na sprednjem delu glave) je znak policističnih jajčnikov / . . /« Prvič slišim.

In sem brskala dalje: »Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je najpogostejša motnja v delovanju hormonov pri ženskah v rodnem obdobju. Bolezen se kaže na različne načine, najpogosteje pa z motnjami ovulacije. PCOS je težava, ki lahko prizadene menstrualni ciklus, izločanje hormonov, tvorbo inzulina, žilje in telesni videz ter je najpogostejši razlog za neplodnost pri ženskah.« Sliši se zelo resno in tako sem težavo tudi vzela. Obiskala sem še dermatologa in endokrinologa. In se pogovorila z ginekologom dr. Brankom Cvjetičaninom. Ja, vse kaže, da gre tudi pri meni za sindrom policističnih jajčnikov.

Kaj je PCOS?

Sindrom policističnega jajčnika, imenovan tudi Stein-Leventhalov sindrom, sindrom hiperandrogene anovulacije ali, novejše, metabolni sindrom, je presnovna in endokrina motnja. Pojavi se pri petih do desetih odstotkih žensk v rodni dobi in največ jih bolezen odkrije med dvajsetim in tridesetim letom. Povzroča številne simptome oziroma težave, ki se pri površnem opazovanju zdijo nepovezane, vendar je povzročitelj skupen.

Glavne značilnosti so visoke vrednosti moških hormonov (androgenov), neredne ali odsotne menstruacije, odsotne ovulacije, številne majhne ciste na jajčnikih, pridobivanje telesne teže (največ maščobe se nabira okoli pasu in trebuha, podobno kot pri moških), povečana poraščenost po moškem tipu, inzulinska resistenca (ki je očitno bolj vzrok kot posledica stanja, pojavi pa se lahko skupaj z visokim krvnim tlakom, povišanimi krvnimi maščobami in debelostjo), akne, moška plešavost, številne drobne ciste v jajčnikih in potemnitev kože pod pazduhami in dojkami ter na tilniku.

Prisotnih je lahko le nekaj navedenih simptomov in znakov, lahko pa so tudi vsi. Pri skrajnih oblikah bolezni se lahko po moškem tipu spremenita celo postava in glas, klitoris pa se poveča. Vendar se to dogaja predvsem pri primarni obliki oziroma pri pacientkah, ki se ne zdravijo.

Kje je vzrok?

Strokovnjaki pravega vzroka še niso odkrili. Veliko žensk s PCOS ima obolelo sorodnico (mamo, sestro), še vedno pa ni dovolj dokazov, da obstaja neposredna genetska povezava. Ženske s tem sindromom imajo pogosto težave s povečano telesno težo, zato so se raziskovalci osredotočili tudi na povezavo med sindromom in sposobnostjo telesa za proizvodnjo inzulina.

Inzulin je namreč hormon, ki nadzoruje pretvorbo sladkorjev, škroba in preostale hrane v energijo, ki jo telo porabi oziroma shrani, da omogoči prenos glukoze iz krvi v celico in njeno porabo za energijo. Glede na to, da nekatere ženske s PCOS proizvajajo preveč inzulina, je mogoča razlaga, da jajčniki na to odgovorijo s povečano tvorbo moških hormonov – androgenov. To pa vodi v aknavost, prekomerno poraščenost, pridobivanje telesne teže in motnje ovulacije. Visoka raven inzulina lahko tako vpliva tudi na neplodnost ali zgodnji spontani splav.

Kaj se dogaja?

V preteklosti so bili prepričani, da je celoten sindrom posledica prevelike količine izločenih moških spolnih hormonov, novejše raziskave pa kažejo, da je glavni krivec za stanje inzulinska resistenca in zato previsoke vsebnosti inzulina, kar povzroča večjo proizvodnjo moških spolnih hormonov. Zdravljenje, ki je nekoč temeljilo na preprečevanju delovanja moških spolnih hormonov, zato ni bilo uspešno. Novejše zdravljenje temelji bolj ko ne na boju proti potrebi po visokih vrednostih inzulina in dosedanje izkušnje so zelo spodbudne.

Pri pregledu z ultrazvokom zdravnik na površini jajčnikov opazi večje število drobnih cist, majhnih nezrelih foliklov (ponavadi jih je več kot deset na vsakem jajčniku), velikih največ deset milimetrov, kot verižica razporejenih pod zadebeljeno skorjo jajčnika, zadebeljena pa je tudi sredica jajčnika. Jajčnik je lahko po obliki manjši ali večji od normalnega.

Bolezen ima v različnih življenjskih obdobjih različne simptome. Mlade ženske opažajo predvsem težave z menstruacijo, medtem ko se starejše pogosto srečujejo s sladkorno boleznijo in z visokim krvnim pritiskom. Največje nevarnosti PCOS so neplodnost, neredne in močne krvavitve s posledično slabokrvnostjo, sladkorna bolezen, povečana nevarnost za nastanek srčnih in žilnih bolezni ter rakava obolenja, kot so na primer rak na materničnem telesu oziroma maternični sluznici, jajčnikih in dojkah.

Zakaj imajo ženske s PCOS težave z menstrualnim ciklusom?

Jajčnika sta majhna organa v trebušni votlini, na vsaki strani maternice eden. Vsebujeta folikle, to so miniaturne vrečke, napolnjene s tekočino, ki obdaja jajčeca. Vsak mesec začne dozorevati približno dvajset jajčec, prevladuje pa ponavadi samo eno. To jajčece raste, v foliklu pa se nabira tekočina. Ko dozori, folikel poči in jajčece se izloči v trebušno votlino.

Tu ga ujame jajcevod, po katerem potuje v smeri proti maternici, dokler se ne oplodi. Ovulacija torej nastopi ob razpoku folikla. Pri ženskah s PCOS pa jajčnik ne proizvaja vseh potrebnih hormonov za dozorevanje jajčeca. Ta sicer rastejo in v foliklih se nabira tekočina, vendar nobeno ne zraste dovolj, nekatera od njih pa ostanejo kot ciste. Zaradi nedozorelih jajčec ne pride do ovulacije in tvorbe hormona progesterona, brez katerega je menstrualni ciklus nepravilen ali celo odsoten. Poleg tega tudi ciste same proizvajajo moške hormone, ki dodatno zavirajo ovulacijo.

Lahko PCOS preprečimo?

Nekatere ženske so veliko bolj podvržene tveganju za razvoj bolezni kot druge, ne moremo pa določiti nagnjenosti k izbruhu. Čeprav ni trdnih dokazov, je preprečevanje prekomerne telesne teže zagotovo prednost. Svarilni znaki za možen razvoj bolezni pa so lahko prisotni tudi med družinskimi člani. To so sladkorna bolezen tipa II v družini, nagnjenje k zgodnji plešavosti (pred tridesetim letom) med moškimi družinskimi člani in obolelost matere, sestre ali tete s PCOS.

Zdravljenje

Ginekolog lahko z anamnezo in s klasičnim ginekološkim pregledom posumi, da gre za PCOS, za dokončno oceno bolezni pa so potrebne hormonske in biokemične preiskave ter ultrazvočna preiskava reproduktivnih organov. Nadvse primerna za ugotovitev bolezni bi bila magnetna resonanca in CT-slikanje, vendar sta preiskavi zelo dragi, saj gre za sofisticirane naprave, in za diagnostiko PCOS jih večinoma ne uporabljajo. Vsaj pri nas ne.

Zdravljenje simptomov policističnih jajčnikov vključuje kontracepcijske tablete, spironolaktone (vrsta diuretika s protiandrogenim učinkom), flutamide (protiandrogeno zdravilo) in klomifen (nesteroidni antiestrogen, ki poveča sproščanje gonadotropnih hormonov in sproži ovulacijo). S klomifenom hipofiza proizvaja več hormona FSH (hormon, ki spodbuja delovanje folikla), ki spodbuja dozorevanje in izločanje jajčec. Da pride do zanositve, pa so v nekaterih primerih za sprožitev ovulacije potrebna močnejša zdravila.

»Pri mlajših pacientkah, ki ne želijo zanositi, se najpogosteje uporablja oralna hormonska kontracepcija, ki vsebuje ciproteron acetat; pri tistih, ki imajo težave z motnjami menstruacijskega ciklusa (redke menstruacije – oligomenoreja in/ali zunajciklične krvavitve), se uporabljajo gestageni (ciklično v drugi polovici ciklusa); ženskam, ki želijo zanositi, pa se predpisuje spodbujevalce menstruacije (na primer klomifen, gonadotropini . . ). Zelo pomembno vlogo igrata zmanjšanje telesne teže in redna telesna dejavnost.

Oboje dobro vpliva na znižanje ravni inzulina, trigliceridov in prostih androgenov, vendar uporabljamo tudi zdravila, ki znižujejo raven inzulina. Zdravljenje pa je lahko tudi operativno. Vključuje laparoskopijo (vstop v trebušno votlino z majhno kamero), pri čemer se opravi ‘driling’ – večkratno zbadanje jajčnikov z električno žičko ali klinasta resekcija jajčnika, s katero se zmanjša volumen jajčnika. Neplodnost kot posledico bolezni zdravimo z zniževanjem ravni inzulina in s spodbujanjem ovulacije. Tovrstno zdravljenje deluje na oba jajčnika hkrati, zato obstaja večja možnost večplodne nosečnosti (dvojčki, trojčki ali celo četvorčki), « pojasnjuje ginekolog dr. Branko Cvjetičanin.

Ali se po začetku terapije simptomi začnejo umirjati in se stanje počasi vrne v obliko pred pojavom bolezni? Ali mi bodo lasje prenehali izpadati? Ali bo prekomerna poraščenost izginila? »Pravilno zdravljenje simptome in znake bolezni odpravi ali omili. Težave s poraščenostjo, na primer, ponavadi le omili . . «

Ana Prezelj

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri