Glavni in edini šef gostilnice za Bežigradom z velikimi okni je pravkar pristavil enolončnico za krepko malico in zdaj pleše s kuhalnicami, da pričara še kosilo.
Izložba je torej pripravljena, da se za obed postavi! Pred petimi leti je bil Primož Dolničar svobodni umetnik, ki je sanjal o svoji gostilni, medtem ko je odpiral podjetje za notranjo opremo. Imel je svojo mizarsko delavnico, v kateri še danes dela čudeže, a naključje je hotelo, da sta s partnerico Nino najprej odprla bar, se razveselila dojenčka in nazadnje vendarle odprla Izložbo, ki se ji že na prvi pogled vidi, da ni gostilna kot vse druge.
Jedilnega lista v Izložbi ni
»Kuhar sem jaz, dokler bom zdržal,« med smehom pove. »Ko kuham, mi lahko vsak gleda pod prste, sploh tisti, za katerega pripravljam jed. Hrana je vsak dan sveža, saj jo zjutraj kupim na tržnici, in organsko pridelana, določene sestavine kupujem od kmetov. Vsako kosilo se skuha sproti, razen če pečem pečenko, in glede na želje gostov, ki lahko na dan izbirajo med štirimi do petimi kosili ali jih kombinirajo med seboj. Jedilnega lista nimam, saj nisem hotel ponujati sto jedi, med katerimi bi se izgubljal, in ker potem ne morem več ponujati svežih sestavin. Rad sem osredotočen in kuhanju se posvetim, kot je treba. Ob petkih zvečer z Nino sestavljava jedilnike za naslednji teden, kar se skoraj zmeraj konča tako, da v ponedeljek zjutraj tolčem z glavo ob zid, ker ne vem, kaj bom skuhal. (smeh) Stvar rešim med obiskom tržnice.«
Ne vem, iz kakšnega testa ste, ampak meni je blazno všeč, da se lahko pogovarjam o tem, kaj bom jedla, s človekom, ki mi bo to jed skuhal. Všeč mi je, da spoznava, kaj imam rada in česa ne, še več, to mi pomaga tudi odkrivati. Da ne govorim o prijetnem prostoru, ki ga je Primož opremil z lastnimi rokami in oddaja tisto vabečo energijo, zaradi katere težko vstaneš od mize. Če ti to že uspe, te na poti proti izhodu premami vrt, domačno stisnjen med gostilnico in bar, kjer se crkljaš naprej. Čutim, da nisem edina, ki se je v tem čarobnem vrtu zapletla v nevidno vejevje, in takoj dobim veličastno potrditev. »Enkrat smo pa res imeli tukaj Macy Gray,« neprizadeto pripomni Primož. »A več mi pomeni to, da sta se včeraj na poti v Železniški muzej tu ustavila dva Francoza, ker sta skozi okno Izložbe videla druge goste, kako jedo. Najprej sta želela le juho na hitrico, končala pa sta z biftkom in bila navdušena, da tako dobro v življenju še nista jedla.«
"Hrana je ljubezen"
Seveda me začne zanimati, od kod črpa navdih, no, tudi znanje. »Od nekdaj sem želel imeti svojo gostilno, kjer bom stregel hrano, ki sem jo sam pripravil in skuhal. Trudim se, da je dobro, ustvarjam, rišem krožnike, hrana je ljubezen. Domišljije mi ne manjka, v enem mesecu smo ponovili dva ali tri recepte, nekatere sem našel v kuharicah in jih predelal, nekaj kuharskih skrivnosti mi je izdala mama, ideje dobivam sproti.«
Primož se zaveda, da si ni izbral lahke poti, vendar je zadovoljen s svojo odločitvijo. »Nikoli se nisem spraševal, ali je tisto, v kar se spuščam, prav ali narobe, vedno sem se z vsem srcem lotil stvari.«
In to se čuti v vsakem grižljaju. Dober tek!
Pripravila Katja Golob,
fotografiji Katja Golob
Izložba Bar Gostilnica
- stanuje na ulici Bežigrad 12 v Ljubljani;
- od 11. ure streže malice na žlico;
- med 12. in 15. uro vabi na kosila;
zvečer se zaključenim družbam ponuja po naročilu (pokličite Primoža na
041 456 582).
