"Sram me bodi!" (piše Mojca Zemljak)

Ženske naj bi bile danes samozavestne in močne, a sram, to čustvo našega otroštva, ostaja odločilna sila v našem notranjem življenju in vpliva na vse – tako na naše odnose kot na kariero.

Lifestyle, 16. 2. 2017

Sram

"Bilo me je tako sram, da ti nisem mogla povedati ...«

Je rekla prijateljica, ki se je pod vplivom krize srednjih let zapletla z 20 let mlajšim. Ta je na enem od svojih družbenih profilov objavil njeno napol razgaljeno fotografijo s komentarjem o ženski cougar, s čimer je ves svet, vključno z njenim možem, izvedel za njuno afero. Od tu se je njen sram začel kotaliti kot snežna kepa in postal tako velik, da je v slogu domin podiral vse, kar je do takrat zgradila. Mož se je za nekaj časa odselil, z njim se ni zmogla niti pogovoriti, hčerko je vzel s seboj. Vzela je bolniško, ker ni mogla v službo.

Ni mogla na obvezne govorilne ure v šolo, niti v trgovino, niti k zdravniku, da bi si uredila bolniško, zaradi česar je skoraj izgubila službo ... Ko sem jo povabila na pijačo, me je zavrnila, češ da – jo je preveč sram.

Ženske se danes na prvi vtis res vedemo, kot da lahko vse počnemo brez sramu, po drugi strani pa smo bolj kot kdaj prej dovzetne za to čustvo

Družbeni mediji so namreč postavili piedestal, kjer se razkazujejo vsi delčki našega življenja (naša telesa, naše odločitve, naše kariere, naša oblačila, naši jedilniki), ki so tu ves čas tudi ocenjevani, s tem pa so ustvarjeni laboratorijski pogoji za sodobni sev supersramu. Naredite najmanjšo napako pri presoji in objavite kaj, kar ni po godu virtualnim kritičnim očem, in že boste (pa čeprav izolirani od pristnih človeških pogledov) linčani in z njim okuženi. Če imate o sebi dobro mnenje, ste proti temu virusu odporni, v nasprotnem primeru lahko podležete. Simptomi? Verjeli boste, da z vami ni vse v redu ali da niste dovolj dobri, lepi, zanimivi, sposobni, da niste vredni nikakršne pozornosti ... In v sramoti potisnili glavo globoko v pesek. Prognoza? Življenje bo šlo dalje, a mimo vas.

Prijateljica svojemu sramu še vedno ni pogledala naravnost v obraz, kaj šele globoko v oči. Če bi mu, bi lahko videla, da je samo posledica njenih zastaranih negativnih čustev do sebe in hkrati vzvod, da se sprožijo nova, pozitivna čustva. Lahko bi nehala dvomiti o sebi, se sprejela in vzljubila, kakršna je – saj je vendar človek kot vsi drugi. Niti kriza srednjih let ji verjetno ne bi mogla več do živega!

Zanjo in seveda za bralke Elle sem o sramu in njegovih razsežnostih povprašala psihoterapevtko Jano Potočnik in hipnoterapevtko Asjo Širovnik.

Jana Potočnik, specializantka integrativne psihoterapije, janapotocnik.si

Kaj je sploh sram?

Sram je izjemno boleče in neprijetno čustvo, neposredno povezano z občutkom lastne vrednosti. Je prepričanje, da nismo dovolj dobri, da je z nami nekaj narobe, da smo manj kot drugi ljudje in kot taki nevredni ljubezni in pripadnosti. Sram je tesno povezan z občutkom strahu, da bodo imeli drugi o nas negativno mnenje in nas takšne, kot smo, ne bodo sprejeli.

Sram pogosto enačimo z občutkom krivde, vendar je med tema dvema čustvoma velika in bistvena razlika. Krivda je občutje neustreznosti lastnega vedenja, medtem ko je sram čustvo neustreznosti lastnega bitja. Krivdo občutimo, ko ocenimo, da smo naredili napako, medtem ko pri sramu ocenimo, da smo napaka mi sami. Krivda nas motivira, da popravimo storjeno škodo, spremenimo vedenje ali se opravičimo. Sram pa nas motivira k umiku, skrivanju in izogibanju kontaktov.

Je to čustvo, s katerim se rodimo, ali se vzbudi skozi socializacijo, v družbi?

Nihče se ne rodi z občutkom nevrednosti in z njim povezanim sramom. Prepričanja, da smo napačni, manjvredni, neumni, leni, nesposobni, sebični in podobno se oblikujejo na podlagi zgodnjih izkušenj zasramovanja od drugih ljudi, predvsem tistih, ki so nam pomembni. Kot otroci še nimamo izoblikovane lastne identitete.

Kako doživljamo sebe, je odvisno od tega, kako so nas doživljali in z nami ravnali naši starši ali skrbniki, vrstniki in druge pomembne osebe. Samospoštovanje je rezultat zrcalnega odseva spoštovanja drugih in kot otroci se zanašamo na druge ljudi, da nam povedo, kdo smo. Otrok, ki ne dobi občutka, da je ljubljen zgolj zato, ker obstaja, ne zmore zgraditi pozitivne samopodobe. Občutke sramu razvijejo otroci, ki so izpostavljeni čustveni, verbalni, fizični ali spolni zlorabi. Otrok namreč verjame, da je sam odgovoren za vedenje staršev in da si je zlorabo zaslužil. Poleg tega pa sram razvijejo tudi otroci, katerih starši zahtevajo popolnost ali pričakujejo vedenje, ki ni v skladu z otrokovo starostjo. Otrok ves čas čuti pritisk, da je ljubezen staršev pogojevana in da bodo ti nad njim razočarani, če mu ne bo uspelo uresničiti njihovih pričakovanj.

Kdaj občutenje sramu za posameznika postane ovira v življenju, frustracija?

Vsi ljudje poznamo občutke sramu, če pa sram ponotranjimo in postane del naše identitete, govorimo o toksičnem sramu. Toksičen sram poseže globoko v naše bistvo in negativno vpliva na vsa področja življenja. Jasen znak toksičnega sramu je nizka samopodoba. Ljudje z nizko samopodobo ne zaupajo sebi in svojim sposobnostim, izogibajo se izzivom, in tako jim ne uspe razviti in uresničiti svojih talentov. Ali pa poskušajo občutke manjvrednosti prikriti tako, da se pretirano ženejo za dosežki, uspehom, statusom, ki naj bi druge prepričali, da so vredni spoštovanja in ljubezni. Poleg nizke samopodobe so ljudje s toksičnim sramom nagnjeni k različnim oblikam odvisnosti, s čimer želijo vsaj za kratek čas ubežati bolečim občutkom nevrednosti. Zaradi samozaničevanja so pogosto depresivni.

Področje, kjer je toksičen sram najbolj uničevalen, pa so vsekakor medosebni, zlasti partnerski odnosi. Ljudje z občutki manjvrednosti ne verjamejo, da so vredni ljubezni. Ker pričakujejo, da bodo drugi sčasoma spoznali, kako nevredna oseba so, jih ohranjajo na varni razdalji ali pa se jim poskušajo povsem podrediti in jim v vsem ustreči. 

Zdi se, da je sram v naši družbi tabu. Kaj menite o tem?

V primerjavi z drugimi čustvi je sram občutje, ki si ga težko priznamo in še težje delimo z drugimi. Ni namreč preprosto govoriti o tem, da se doživljamo kot ne dovolj dobri, neumni, nesposobni, grdi, zato te občutke pogosto prikrivamo ali celo potlačimo. Sram nas je občutkov sramu. Ko doživljamo sram, čutimo potrebo po tem, da bi se skrili in neobstajali, kar nas žene v izolacijo od drugih ljudi.

Kako se ga lahko rešimo?

Za občutke sramu in nevrednosti nismo krivi sami. Večina izkušenj zasramovanja se je zgodila zgodaj v otroštvu, ko še nismo imeli vpliva in možnosti odločanja, katera sporočila o sebi bomo sprejeli in katerih ne. Nič sramotnega torej ni, če občutimo sram. Občutkov sramu ne zanikajmo, ampak si jih priznajmo in se z njimi soočimo. So le boleči spomini, in ne grozljivi demoni, ki bi nas lahko ponovno prizadeli. Za globoko spremembo občutka sebe in transformacijo sramu je pomembno, da pozdravimo rane, zaradi katerih so ti občutki nastali. Zgodnje spomine zasramovanja lahko ozdravimo z novimi izkušnjami empatije in sočutja do otroka znotraj nas, ki je nekoč trpel. Vedno več raziskav namreč kaže, da je sočutje najboljše zdravilo proti sramu. Sočutje odpira prostor, v katerem lahko razvijemo nov odnos do sebe – odnos, ki je prijazen, skrben in ljubeč, odnos, znotraj katerega lahko začutimo, da smo vredni zgolj zato, ker obstajamo.

Asja Širovnik, hipnoterapevtka, asyasirovnik.com, sirovnikinstitute.com

Vsakdo je že kdaj občutil sram. Zakaj se sploh vzbudi v posamezniku ta občutek?

Sram, ki se pojavi ob neprijetnem dogodku, je po navadi posledica socialnega pogojevanja, torej bi temu lahko rekli tudi 'vsiljeno' čustvo, ki odraža vzgojo, reakcije in učenje naših vzgojiteljev in družbe.

Sramu se otrok nauči od staršev, saj njihov negativen odziv nanj, na njegovo dejanje ali stanje posledično odslika v otroku občutek odpora do sebe ali občutek manjvrednosti. Ko se starš odzove z občutki odpora, se otrok nauči, da je naredil nekaj narobe; če temu starši dodajo še besede Sram te bodi, ali Ti si slab, ali To je slabo, pa otrok to tako tudi internalizira in njegova podzavest si bo zapomnila, da to ni sprejemljivo – vendar bo tukaj tudi občutek sramu, ki daje otroku povratno informacijo, da je on tisti, s katerim nekaj ni v redu. Treba je poudariti, da je sram povsem nepotreben, in če se pojavi že ob manjših 'napakah', ima sram kot čustvo enega od najbolj negativnih vplivov na otroka oziroma človeka.

Potem ni normalno in prav, da nas je sram, ko počnemo oziroma naredimo nekaj, kar ne velja za spodobno?

Sram lahko občutimo ob dejanju, ki je družbeno nesprejemljivo, kot če se nam na primer sredi polne restavracije odpnejo hlače in padejo na tla. Morda bi v drugačnem okolju to isto dejanje ne imelo nobenih posledic sramu, recimo na plaži. 

Povsem nekaj drugega pa je, če oseba živi s konstantnim občutkom sramu, nezadostnosti in se počuti kot manjvredna in slabša od drugih ... Sram ima lahko različne oblike in je lahko močan na različnih nivojih: najbolj intenzivno občutenje sramu je ponižanje. Tak občutek sramu je lahko tako močan, da si oseba želi, da je ne bi bilo, po navadi si reče: Tako me je sram, da bi se kar v zemljo vdrla, ali pa Sram me je za umret. Tak sram ni ne dober ne zdrav in je lahko zelo škodljiv za posameznikovo podzavest in samopodobo.

Naredili smo napako – na primer izdali smo prijateljičino skrivnost. Zaradi tega nas je tako sram, da se prijateljice dolgo izogibamo v veri, da si je niti ne zaslužimo. Kakšen se vam zdi ta odziv?

Vsekakor je tukaj pomembno, kako se počutimo znotraj sebe. Če imamo močno samopodobo, zdrav odnos do sebe in se načelno sprejemamo v celoti, nam bo veliko lažje sprejeti svojo napako, se oglasiti prijateljici in ji iskreno izpovedati svojo zgodbo, napako, nepremišljenost. V tej reakciji, ki kaže čustveno zrelost, moč in stabilnost, je vloga sramu opozorilo, notranji alarm, da se tega ne dela. Če se zgodi, da se iz sramu sproži plaz negativnih čustev, občutkov manjvrednosti in nemoči, da bi se iskreno soočili s svojo napako (vsi ljudje kdaj naredimo kaj narobe), potem govorimo o krhki, slabi in nemočni notranji samopodobi. Zelo verjetno je, da v tem primeru sram postane sprožilec toka negativnih čustev, ki pa smo jih imeli zakopane v sebi že od mnogo prej, in sram postane čustvo, ki paralizira in onemogoči posameznikovo sposobnost, da popravi ali vsaj razčisti dano situacijo.

Če vzamemo za primer žensko, ki jo je zaradi odvečnih kilogramov sram nastopanja v javnosti, čeprav si tega zelo želi ... Od kod izvira ta njen sram – je samo odraz splošnega družbenega stanja (ne želi si zasmehujočih ali pomilujočih pogledov) ali gre za njene globlje razloge?

V tem primeru gre gotovo tudi in predvsem za odraz družbenega stanja, saj je mogoče, da če bi ta ženska živela v kulturi, kjer so odvečni kilogrami znak moči, lepote in so zaželeni (na primer pri Maorih, na Samoi ali na Havajih so močne in zaželene ženske prav take, ki jim mi pravimo, da imajo preveliko težo), bi ta ženska pred publiko uživala ... V družbi, kjer je ideal imeti mnogo manj kilogramov, pa je taki ženski najverjetneje nerodno, ker je že doživela zasmehujoče poglede ali morda celo komentarje. Če imajo ljudje negativne izkušnje iz preteklosti, lahko te ustvarijo občutke sramu, ki postanejo blokade znotraj podzavestnega uma ter blokirajo naše delovanje kot neke vrste notranja zaščita in nam ne dovolijo, da bi se taka izkušnja ponovila.

Ali sram, ki nas ovira v življenju, lahko premagamo oziroma izkoreninimo?

Obstaja več nivojev sramu, nekateri so, kot rečeno, čisto naraven pojav, ki služi temu, da nam kot notranje vodstvo pomaga navigirati skozi naše življenje. Otrok je lahko sramežljiv pred tujci, a skozi proces ta občutek premaga s pozitivnimi izkušnjami. Lahko pozneje v življenju, kot odrasla oseba, začutimo sram v obliki, da nam je nerodno pred drugimi, kar je povezano s samopodobo. Obstaja pa tudi ekstremna oblika sramu, ko imamo občutke manjvrednosti kot vseprisotno stanje, ki nas hromi v življenju. Najmočnejša metoda ali tehnika za spreminjanje tega vzorca je tista, ki nam pomaga pri izgradnji zdrave samopodobe, kjer bomo znotraj sebe, v svojem podzavestnem umu, zgradili občutke vrednosti, varnosti, samosprejemanja in samospoštovanja. Strokovna pomoč nam lahko omogoči ozaveščanje in čiščenje podzavestnih vzorcev, dogodkov in prepričanj, ki so nam ustvarili negativen odnos do sebe in se odražajo kot občutki sramu in manjvrednosti.

Na ta način se naša samopodoba okrepi, stara prepričanja in vzorci se transformirajo in nato lahko uživamo v pozitivnih čustvih zaznavanja sebe. Seveda bo na ta način tudi naša interakcija s svetom okoli nas odražala te občutke, da smo sprejeti in da je z nami vse v redu. Sram se bo umaknil občutku miru, samosprejemanja in samozavesti.

»Sramota je najbolj moteča izkušnja posameznikov, ki so jo kdaj imeli o sebi; ne obstaja drugo čustvo, ki bi vzbujalo bolj globoko moteče počutje, saj se v tem trenutku občutenja sramu oseba počuti ranjena znotraj same sebe.« Gershen Kaufman

Napisala Mojca Zemljak
Fotografije: Profimedia

Preberite še: Očiščevalni vikend: Privoščite si razstrupljanje in čiščenje telesa (jedilnik+vaje)

Priporočamo tudi: Matija Tomc: O tem, kako modna fotografija v zaodrju nastane v trenutku

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri