Posvečate več časa svojemu telefonu ali svojemu dragemu?

Psihologi zaskrbljeno ugotavljajo, da internet, družbeni mediji in pametni telefoni vse bolj zasvajajo našo zavest.

Posvečate več časa svojemu telefonu ali svojemu dragemu?

Ameriški avtor knjižne uspešnice Čustvena inteligenca, Daniel Goleman, je analiziral nekaj svežih podatkov: skoraj 20 odstotkov lastnikov pametnih telefonov, starih od 18 do 34 let, svoje naprave uporablja celo med seksom. To dejstvo seveda osvetljuje vse večjo težavo, ki jo Goleman obravnava tudi v svoji novi knjigi Focus. Trdi, da kljub vsem očitnim prednostim, povezanim predvsem z udobjem, ki nam jih je prinesel kibernetski svet, naša vsesplošna povezanost prek pametnih telefonov in interneta razpršuje našo pozornost, nas spravlja pod stres in ogroža kakovost naših življenj. »V zadnjih dveh ali treh letih,« pravi Goleman, ki ima doktorat iz psihologije na Harvardu, »opažam eksplozijo študij o pozornosti, zato se mi zdi, da vzhaja novo in pomembno razumevanje, da so človeški možgani oblegani oziroma že napadeni.«

Medtem ko nas večina meni, da smo v današnjem svetu od brezžičnih mobilnih naprav odvisni iz praktičnega vidika, pa Goleman trdi, da smo že globoko psihično odvisni oziroma zasvojeni. »In najhuje je,« dodaja, »da sploh ne opazimo, da se to dogaja, čeprav bi morali temu posvetiti vso pozornost. Kako na primer to vpliva na naš odnos z ljubljeno osebo, ki jo večino časa v bistvu ignoriramo, medtem ko smo eno s telefonom ali računalnikom?!« Pravi, da ljudje ne bi smeli kositi ali večerjati s telefonom na mizi, saj to povzroča nekakšno tesnobo v osebi, s katero so – ta podzavestno namreč ves čas čaka, da bo telefon zazvonil in bo sredi stavka ali besede utišana. To je pravzaprav zelo škodljivo za njihovo družabno življenje, saj aktivira center v možganih za zavrnitev odnosa. (In kar tretjina odraslih v neki anketi je poročala, da uporablja svoje telefone med večerjo na zmenku.)

Morda pa se ljudje le še nismo povsem navadili na novo digitalno dobo in bo evolucija poskrbela, da se bomo počasi popolnoma prilagodili novim navadam, novim situacijam, novi generaciji ... Toda Goleman komentira: »Če se bo vaš zanemarjani partner navadil, da mu ne posvečate pozornosti, to ne pomeni, da bo to dobro. Mislim, da bomo morali, nasprotno, postati bolj previdni glede tega, kako družbeni mediji vdirajo v naša življenja, in začeti postavljati meje.« Goleman tudi naša delovna mesta vidi podobno ogrožujoča. Daleč od harmonično odmerjenega dela in dolgoročno koristnih dejavnosti, nedavne raziskave kažejo, da se na delovnih mestih razmnožujeta dve glavni skupini: tisti, ki sanjarijo in večino delovnega časa preživijo na internetu ter postorijo le najnujnejše, in tisti, ki jim vse te možnosti splošne povezanosti sicer služijo kot super orodje za graditev uspešne kariere, a jih obenem vsakdan neizmerno izčrpava, saj so pod stalnim stresom preobremenitve, njihov živčni sistem doživlja poplave kortizola in adrenalina, zaradi česar so glavni kandidati za izgorelost.

In, seveda, ves ta eksperiment univerzalnepovezanosti, v katerem vsi igramo vlogo poskusnih zajčkov, se je šele začel. Edini kategorični imperativ vseh družbenih medijev, od Facebooka in Twitterja do Instagrama in Pinteresta, je, da pripravijo čim več očesnih zrkel, kot je mogoče, do hipnotičnega sodelovanja v kibernetskem svetu oziroma da nastavijo legije pametnih telefonov na nenehno hiperaktivnost.

Morda vas ima, da bi zavpili: »Hej, pustite moj telefon in mene pri miru!« Verjamem, da bi najraje nehali brati, pa vseeno bodite toliko pošteni do samih sebe in se vprašajte, ali nista to le vaš obrambni mehanizem in zanikanje, ker ste tako rekoč že med odvisniki? Sliši se primerno za kliniko, mogoče pa tudi je. Neki psiholog je našo tehnološko obsedenost nam­reč primerjal s kliničnimi motnjami, kot so bolestna introvertiranost, nezmožnost realnih družbenih stikov, kompulzivno in panično vedenje. Prijateljico je na primer, potem ko sem ji povedala o tem, zaskrbelo za svojo 13-letno hčerko, ki je pred kratkim začela svoj pametni telefon in iPod čez noč polniti v svoji sobi ... Ko ji je neki večer pred spanjem rekla, da želi, da se izključijo vse naprave v hiši, je hčerka panično zacvilila: »Ampak, mami! Ne moreš mi tega narediti! Kaj če nekdo umre čez noč?« Zazdelo se ji je, da to presega vse meje, zato je nemudoma uvedla novo pravilo: v spalnicah nobenih naprav, te so ponoči izklopljene.

Resnica je, da raziskave psihologov prinašajo odgovore na vprašanja, ki si jih v svojem sodobnem udobju nihče ne želi zastavljati. Vse skupaj je očitno veliko bolj problematično, kot bi morda želeli vedeti. Nedavni poskusi in študije so prepričljivo pokazali, da je v naši kulturi zelo razširjen koncept 'multitaskinga' oziroma večopravilnosti, ki ga pojmujemo kot vrlino in pogoj za uspešnost v današnjem svetu, psihologi pa se večinoma strinjajo, da je ta koncept nerealen in nesmiseln, saj lahko razdrobljenost naše pozornosti, ki jo prinaša na tisoče prekinitev osredotočenosti in milijarda različnih dražljajev, pomeni le globoko psihično in čustveno oropanost. In da več ko je naših odzivov, ki jih iz nas izvabi tok spodbud in skušnjav digitalnega oceana, manj je naše volje, naših mnenj, naših miselnih in čustvenih odzivov.

Alex Pang, avtor knjige The Distraction Addiction, o zasvojenosti z odvračanjem pozornosti, želi, podprt z Golemanom in veliko podatki, povedati, da je večopravilnost čista zabloda. V bistvu ne obstaja nič, kar bi lahko označili za vzporedno, simultano in hkratno ter obenem dolgoročno uspešno in koristno. Kar v resnici počnemo, ko želimo imeti vse pod nadzorom in komunicirati na več koncih hkrati, je popolna katastrofa, saj gre za serijska dejanja, ki ne morejo biti osredotočena, učinkovita, produktivna. Kot Pang pripoveduje v svoji knjigi, mu je psihologinja Megan Jones zelo dobro demonstrirala protiučinke večopravilnosti. Najprej mu je rekla, naj šteje od ena o deset, kolikor hitro lahko – potreboval je 1,5 sekunde. Nato je moral povedati abecedo od A do J – tudi za to je potreboval 1,5 sekunde. Na koncu mu je rekla, naj šteje in izgovarja abecedo izmenično: »Ena, a, dva, b, tri, c ...« Pang je za to potreboval kar 9,5 sekunde. In kaj to pomeni? Študije so pokazale, da pisarniške naloge trajajo približno eno tretjino več, če jih na primer prekinja e-pošta, in da delavci potrebujejo povprečno 22 minut, da se ponovno v celoti osredotočijo na nalogo, ki so jo opravljali, preden jih je zmotila e-pošta.

Digitalni svet, ki našo pozornost vsak dan razgrajuje v neuporabne mikrodelce,v bistvu uničuje našo identiteto. »Če ne morete nadzorovati lastne pozornosti, ste že malo manj vi ... Če je ves čas razdrobljena vaša pozornost, postajate razdrobljena osebnost,« pravi Pang. Seveda, če se ne moreš na nič zares osredotočiti, tega ne moreš opraviti niti zadovoljivo, kar pomeni neuspeh in posledično občutek nezadovoljstva, negotovosti, nesamozavesti, naša dobra samopodoba razpada. Padli smo iz ravnovesja, ne najde mo svojega stičišča, počutimo se izgubljene. »Eden od kliničnih simptomov depresije je nezmožnost koncentracije,« poudarja Pang.

In, kar je skoraj perverzno, pravzaprav žehrepenimo po nizu digitalnih dražljajev, saj vsak od njih s seboj prinaša majčkeno darilce – udar živčnega prenašalca dopamina, možgansko poživilo, ki se sprosti ob stresu in poskrbi za vznemirjenje, večjo budnost, živahnost in ugodje v naših možganih ... Tako smo vedno dovolj zasvojeni, da smo vsaj delno slepi, kako disfunkcionalno je takšno življenje v odvisnosti.

Ampak ne obupajte! Vsa ta spoznanja nam lahko pomagajo najti srednjo pot, kako voditi ljubezensko afero s svojimi računalni ki in telefoni, da bo naš odnos do vsesplo šne in nenehne (čeprav samo navidezne) povezanosti s svetom še vedno zdrav.

PRVA SAMOPOMOČ

• Privoščite si občasno popolno nedosegljivost. Izklopite se. Odklopite. Naj tema vlada zaslonu. Posvetite svoj dragoceni čas ljubljenim, gibanju, kuhanju ... Izklopite digitalni svet za nekaj časa, a ne skrbite, še vedno bo tam, ko se vrnete.

• Ves čas se poskušajte zavedati, da sta vaš čas in pozornost izredno dragocena, da si ju želijo tudi ljudje, ki jih imate radi.

• Vaš ljubljeni telefon, malo nujno zlo? Če želite, da se obnaša kot pravi pomočnik, in ne nenehni motilec, se zaščitite pred nepo trebnimi motnjami in trivialnimi klici, sporočili, tviti ... Torej, vaša naloga je, da naredite filter, ki bo prek vašega telefona do vas spustil le tiste stvari, ki so resnično pomembne za vas in vaše življenje. Nastavite si kontrole, ki vam jih ponuja telefon, da zmanjšate nad­legovanje nezaželenih, in omejite seznam oseb, ki imajo pravico, da zahtevajo vašo pozornost. Uporabite zdravo pamet in izkoristite tehnologijo v svojo korist!

• Razmislite, kako bi prednosti računalnika izkoristili, da bi si z njim resnično olajšali vsakdan, da bi z njim lažje dosegli svoje produktivne cilje. Izkoristite programsko opremo, ki vam omogoča, da odkrijete samo vam primerno udobje, ki ga ponuja digitalni svet. Ne dovolite, da bi bili še naprej bombardirani z nepotrebnimi informacijami in dražljaji, povprašajte kakšnega računalničarja, kako postaviti ta obrambni zid. Obstajajo na primer programi, v katerih lahko na primer odprete več oken, a le tisto, ki ga tisti trenutek uporabljate, je vidno ...

Prevedla in priredila Nina Pretnar
Foto: Profimedia

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri