Narazen, a skupaj (iskren zapis ELLE dekleta)

Poznate par, ki ni več par v romantičnem smislu, a vseeno še naprej živi skupaj, vzgaja otroke in si deli življenjske stroške?

Narazen, a skupaj (iskren zapis ELLE dekleta) - Foto: Unsplash.com / Roberto Nickson

Sama jih poznam kar nekaj. Tako živi znanec in razložil mi je, kako to deluje pri njiju, ki sta bila par 15 let, zdaj pa že tri leta spita vsak v svoji postelji v istem stanovanju.

»Sva kot cimra s preteklostjo. Prijatelja, ki uporabljata isto kuhinjo in kopalnico in si pomagata skozi življenje. Sporečeva se kot brat in sestra, saj sva oba temperamentna, včasih skoraj letijo krožniki, a ti prepiri se ne dotikaju več naju, moškega in ženske, te dvojine ni več, ostalo pa je življenje v dvoje. Praktično in preprosto.

Brez poljubljanja, objemanja, seksa, a imava se rada in z ljubeznijo vzgajava otroka, odplačujeva kredit, deliva si stroške, obveznosti, opravila, tudi težave. Kar pogosto se ob večerji pogovarjava dolgo v noč, si ogledava film, skupaj počitnikujemo. Vse počneva kot običajni pari, kot sva to počela pred tremi leti, le da vsak spi v svoji postelji, zveze pa imava izven domače hiše. Eden od dogovorov pa je, da o tem ne govoriva in da svojih ljubimcev oziroma ljubimk ne voziva domov.«

In če bi si kdo od njiju želel na novo zaživeti z drugim oziroma imeti običajno zvezo z nekom novim vse od začetka?

»Potem bi od tam dalje o tem razmišljala in se odločala. Seveda obstaja ta možnost, čeprav – govorim zase – pri svojih 45 letih ne verjamem več v instant zaljubljenost, zato tudi ne verjamem, da se mi bo kaj takega zgodilo. Občutki ali čustva, ki bi me brezglavo pognali v velike spremembe življenja. Verjamem pa v prijateljstvo, v ljubezen do človeka, v spoštovanje, zaupanje – in vse to zdaj imam z njo, le seksualno se zadovoljim brez nje. Kot moški in ženska nisva dobro funkcionirala, bila sva res nezdružljiva pazla. Pa čeprav se imava rada.

Po letih bojev in trpljenja sva dosegla točko, ko naju je glavna ovira – to, da drug od drugega pričakujeva stvari, ki si jih ne moreva dati – povozila. Jaz sem zelo družaben, svobodomiseln in odprtega duha, ona je zapečkarska, posesivna, sumničava, ljubosumna.

Ni mi zaupala, zasledovala me je, brskala po mojih stvareh; nekajkrat sem ji sicer priznal, da bi želel spati še s kom drugim, a je bil njen odziv tak, da sem potegnil črto čez iskrenost. Tako me je dušila, da sem pobegnil iz zapora in jo začel varati, vse za njenim hrbtom. Seveda je šlo od tu samo navzdol. Prepiri, očitki, jok ...

Dokler nisva bila tako utrujena, da sva obupala in odnehala s pingpongom. Nihče ni zmagoval, oba sva izgubljala. Še naprej sva živela skupaj, dolgo sva imela tiho mašo, pogovarjala sva se samo nujne stvari, a ko sem se že spraševal, ali je to zatišje pred nevihto, sva se začela normalno pogovarjati. Reševala sva skupne težave s financami in otrokom, ki je imel takrat šest let, nato sva se pogovorila še o tem, kaj bova z najino čudno zvezo.

Strinjala sva se, da je prezapleteno in preveč tvegano, da se razideva in začneva vsak na svojem, kar bi za sabo potegnilo stvari, kot so delitev premoženja, plačevanje najemnine in dvojnih stroškov poleg kreditov za stanovanje in avto, ki sva ju še naprej nameravala skupaj odplačevati. Že v dvoje sva komajda preživela mesec.

O sinu se nikakor nisva želela prerekati in ga vleči vsak na svojo stran. Že tako je marsikdaj ujel najino slabo voljo in trpel v najinem odtujevanju. Da bi imel dva domova in bi se vsak teden selil, nama ni bilo sprejemljivo, bilo bi prenaporno telesno in duševno. Tako sva se odločila, da ne spreminjava ničesar razen tega, da spiva v različnih sobah. In na novo situacijo sva se navadila. Tu in tam se je občutil še kakšen popotresni sunek razbite ljubezni, a vse bolj nama je uspevalo vzpostavljati prijateljsko vez.

Nekoč sem prišel domov in vprašala me je, s kom sem bil. Povedal sem ji, da s svojo novo punco. Pričakoval sem umik, če že ne napad, a je ostala mirna. To je bila prelomna točka. Povedala mi je, da se tudi sama z nekom videva. Takrat sva postavila pravila glede tega in tudi glede vsega drugega; med drugim je bil najin dogovor, da si ne očitava stvari, ki so se zgodile pred več kot mesecem dni.

V mojem domačem kraju se že zelo dolgo po zobeh vleče par, o katerem nihče ne ve, ali sta skupaj ali ne, živita pa v isti hiši. Govori se, da on odkrito osvaja druge ženske, tudi njo naj bi videvali z nekom in prav nič se nista skrivala. Ko ju srečam, delujeta zadovoljna, videvam ju v trgovini, na pijači, v kinu, vem, da z otrokoma hodijo smučat in na morje. Ljudje ugibajo, ali imata odprto zvezo ali se varata, kako to doživljata njuna otroka ... Vprašala sem jo in povedala mi je njuno zgodbo.

»Najina zgodba se ni končala z ločitvijo, ampak s prijateljstvom. Pred štirimi leti se je najin zakon sicer končal, a sva bila zaradi ekonomskih razlogov prisiljena ostati skupaj. Ločena se nisva mogla ločiti, ker nisva imela denarja, da bi si to dejansko lahko privoščila. Nisva si tega mogla privoščiti ob hipotekarnem kreditu za hišo, imava pa tudi manjše skupno podjetje. Tako sem se preselila v sobo za goste. Poskusila sva ostati razumska in nevtralna, a prvi dve leti sta bili katastrofalni – naokoli sem hodila kot zombi, na nič se nisem mogla osredotočiti, diagnosticirali so mi vse mogoče, od paničnih napadov do depresije in anksioznosti.

Predvsem pa me je preganjal sram (tudi krivda) zaradi osebnega poraza. Najprej sem krivila njega, potem sebe. Sprva sva se ob vsaki priložnosti skregala, blatila drug drugega, se zbadala kot otroka, sovražila sva se, a v bistvu sva sovražila situacijo in vsak sebe, ker nisva držala besede, da se bova ljubila do smrti.

Če bi se takrat ločila fizično, ne bi nikoli predelala teh čustev. Tako pa sva na koncu jih. Ker drugače nisva mogla naprej. Ko sva že skoraj utonila, sva se oprijela zadnje bilke – sprijaznila sva se s situacijo. Skupaj sva še naprej delala in vzgajala dva otroka. Sprejela sva novo odločitev. Odločila sva se, da zakopljeva bojno sekiro, se pobotava in oblikujeva nov odnos, zgrajen na prijateljstvu. Imela sva srečo v nesreči, da se nisva več privlačila, tako je bilo že zelo dolgo, a zdaj je bila to kvečjemu olajševalna okoliščina.

Želela sem si še opravičila, a sčasoma sem dojela, da ima on svojo stran zgodbe, v kateri bi se morala opravičiti jaz. In sem to opustila. Postalo mi je jasno, da ni slab on in nisem slaba jaz, le skupaj sva bila slaba oziroma ni nama uspelo združiti karakternih lastnosti tako, da bi preprosto šlo. Ni bilo več pomembno, kdo ima prav in kdo ne. To sploh ni bilo več vprašanje, čeprav se je prej skoraj dve leti vse vrtelo okoli tega.

Odločila sva se, da nisva več poročeni par, pričakovanja do drugega so izpuhtela in začela se je lahko nova doba. In prvo pravilo, ki sva ga postavila: ne govoriva o preteklosti, predvsem je ne analizirava, ne razstavljava na prafaktorje.

Zdaj sva bila samo še partnerja, ki skupaj vodita podjetje in vzgajata otroka. Ves čas sem se morala sicer opominjati, da on vse skupaj predeluje po svoje, da ima svoj način prebolevanja in sprejemanja nove situacije. In danes lahko prav ponosno zatrdim, da nama je uspelo in sva postala prijatelja. Zdaj se sploh ne bi več odselila od njega, tudi če bi se lahko, lažje nama je tako, kot je.

A če ne bi bila prisiljena v to, verjetno ne bi nikoli dosegla te točke. Vem, ljudje naju imajo za čudna, vsi se ozirajo k nama in šepetajo, ko sediva ob kavi in čvekava. Nekateri, ki so nama bližji, naju prepričujejo, da bova spet skupaj, ali pa si razlagajo, da sva par, a ne spiva skupaj. Toda to ni to. Drug do drugega ne čutiva več takšnih čustev.

Težko je razložiti, zato se niti ne trudim preveč, vesela pa sem, da sta me krivda in sram minila. Ta trenutek je najina družina pač takšne, drugačne oblike, in – deluje. Zahteva veliko prilagajanja, kot vsaka druga družina, veliko dela na sebi, a pravim, da ni konec, dokler ni konec – ko nama prav zares ne bo več do tega, bova to spremenila. Kredit bo namreč kmalu odplačan in otroka bosta kmalu odrasla.«

Pripravila: Nina Pretnar

Fotografije: Unsplash.com / Roberto Nickson 

Preberite še: Recept: TA danska sladica ni le izredno trendi, ampak tudi ZDRAVA in OKUSNA!

Priporočamo tudi: Ruski psiholog odkriva, kako učinkovito rešiti življenjske probleme

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri