Zakaj nisem tako kul, da bi kupovala v vintidž trgovinah?

"Kakšno razočaranje! Zmečkani, ponošeni, odrsani škornji, sandale in čevlji so strmeli vame in jaz v njih."

Lifestyle, 25. 5. 2016
Zakaj nisem tako kul, da bi kupovala v vintidž trgovinah? - Foto: Shutterstock

Seveda sva začela najin odnos povsem napačno. Na Dunaj sem odšla polna pričakovanj. V eni od vintidž trgovin so namreč napovedali popolno razprodajo dizajnerskih čevljev iz sedemdesetih, in ker so mi takrat polni podplati polnili glavo, sva se odločila, da greva na izlet k sosedom. Ker seveda nisem hotela brskati po napol prazni trgovini, sva odšla na pot zelo zgodaj in imela sem čast, da sem v raj z rabljenimi čevlji vstopila med prvimi. Še nikoli do takrat nisem bila v vintidž trgovini. Kakšno razočaranje! Zmečkani, ponošeni, odrsani škornji, sandale in čevlji so strmeli vame in jaz v njih. Lično zloženi na policah vse do stropa so v meni vzbudili pravo fobijo pred čevlji. In ko me je najdražji vprašal, ali bom kak par pomerila, sem se začela potiti in iskati kup izgovorov, zakaj moja noga ne bo dala priložnosti tem neotesancem. Na koncu sem jo odnesla s tem, da mi čevlji niso všeč. Seveda mi ni nihče verjel, a nočne more je bilo vseeno konec. Prostor je bil majhen in temen, čevlji pa ponošeni. Besedo vintidž si nisem predstavljala tako. V moji glavi je bila trgovina svetla, v njej je dišalo po čaju in rabljeni čevlji so bili razstavljeni na kupih starih knjig ali v starih ptičjih kletkah in bili so čisti, čvrsti, le podplat naj bi izdajal, da je v njih nekaj lepega doživela prejšnja lastnica.

Tudi drugo in tretje srečanje sta bili precej ponesrečeni. V Berlinu sva se med številnimi postanki za pivo kar naenkrat znašla v kleti ene od trgovin s konceptom. Zgoraj novo, spodaj staro. Vonj ni bil tisti, ki naj bi izdajal letnice, tudi koncept in izbor oblačil sta bila precej solidna, vse dokler se nisem ustavila pred stojalom s kratkimi adidasovimi hlačami iz poliestra. Takšnimi, ki smo jih nosili v osemdesetih. Imele so še tisto grozno belo podlogo. Namesto da bi se obrnila in odšla k oblekam, sem začela premišljevati, kdo za vraga se je potil v njih. Niti če bi na lističu ugledala napis popolna dezinfekcija, mi ne bi uspelo popraviti drugega vtisa. Povsem rdeča v obraz (bilo mi je nerodno priznati, da nisem tako kul, da bi kupovala v vintidž trgovinah) sem zapustila prostor, od koder bi lahko odšla tudi s kakšno obleko YSL. In samo čez cesto se je odprla ulica, v kateri so si ena za drugo sledile trgovine z robo iz druge roke. Medtem ko je moj najdražji brskal za ploščami in pohištvom, sem se sama smukala med starimi telefoni in svetilkami, medtem ko sem se oddelku z oblačili povsem izognila. Še dobro, da ni bilo čevljev in torbic. Tudi zadnjih ne maram. Če samo pomislim, kaj vse sem že pozabila v svoji.

Nato smo postali moderni tudi v Ljubljani. Res je bila trgovina v BTC-ju bolj podobna velikanski hali, kamor so po pomoti odložili kupe cunj, ki so jih prinesli iz čistilnice (vonj je bil resnično grozen), a je bila vsaj svetla. Cene ugodne, in čeprav so se širile govorice, da je nekdo prav tam izbrskal Burberryjev plašč za približno 30 evrov, vanjo nisem vstopila vse do trenutka, ko me v trgovino ni nagnal posel. Modno zgodbo za našo revijo smo si namreč zamislili z rabljenimi oblačili. Najprej sem obnemela ob stojalu, ki je pravkar prispel iz Kanade. Večerne toalete so spominjale na grozljivko, ki se zgodi na maturantskem plesu v osemdesetih. Resnično dvomim, da jim je sploh uspelo prodati kakšno, in res bi si želela spoznati osebo, ki je paket naročila. Nato sem se premaknila do plaščev, kjer sem si olajšano oddahnila in spoznala, da so, razen da smrdijo po kemikalijah, kar precej dobrega in trendnega videza. Našla sem nekaj solidnih kosov, a še zdaleč nisem domov odnesla kakšnih modnih presenečenj. Seveda trgovina v BTC-ju ni imela nič skupnega z besedo vintidž, bila je navadna trgovina iz druge roke, kamor so vsake toliko po pomoti priromali kakšni kosi, starejši od deset let. Vintidž je na domačem teritoriju kmalu postal izredno zaželen modni stil, ki je poleg nedeljskih tržnic, izmenjav, pa taborov in celo druženj, odprl in nato spet zaprl vrata kar nekaj vintidž butikov. Jaz pa še vedno nimam poguma.

Vintidž me je nato nekaj let spremljal na vseh mojih modnih popotovanjih v tujino. Ni mi mu uspelo ubežati niti, ko sem bila zgolj poslušalka. Moje prijateljice in znanke so se nemalokrat vračale s takšnimi in drugačnimi torbicami, oblekami, da, tudi Chanelovo jakno je ena prinesla domov. Nisem kul, nisem vintidž dekle. V uteho mi je le dejstvo, da me pretekla modna obdobja zanimajo zgolj iz kostumografskega stališča in da rada živim v sedanjosti. Oblačila, ki jih z veseljem izbrskam iz omare moje mame, pa imajo največkrat veliko večjo čustveno kot modno vrednost. In vseeno ne morem kar tako končati, gotovo obstaja upanje tudi za tako resne primere, kot sem jaz. Svetloba na koncu tunela je prvič poblisknila v Parizu, kjer sem opogumljena z besedami modnih tovarišic v vintidž trgovini prvič razprla denarnico in si kupila broško. Nato sem v Ljubljani našla prstan in pred kratkim še eno broško. To pa je tudi vse. Še vedno menim, da sem dovolj kul, da lahko brskam po garderobi svoje babice in mame, za katerih oblačila vem, da so bila prana na roko in da slaba karma ni nekaj, kar bi me moralo skrbeti. Pa me imate! 

Tekst: Petra Windschnurer

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri