Predstavljene kampanje so rezultat iskanja marketinškega navdiha v povezavah in diskrepancah med slikarstvom in modno industrijo.
Umetnost navdihuje življenje. Navdihuje umetnost, ustvarjalnost, svobodno ekspresijo, ki presega okvire mogočega in pričakovanega. Slikarstvo navdihuje modo, s tem pa združuje dve področji neprestanega umetniškega izražanja, ki se drugo od drugega popolnoma razlikujeta, a se hkrati prepletata. No, navdihuje pa tudi kapitalizem in potrošništvo. Neomejenost slikarskih del s fizikalnimi zakoni in njihova ekstravaganca privlačita modno industrijo, ki z oglaševanjem svoje variacije legendarnih slik in tehnik (posebno iz renesanse) sodobnost predstavi skozi zrcalo preteklosti. Oglejte si 6 modnih kampanj, ki so svojo kreativnost izpopolnile z imitacijo in adaptacijo umetniških del iz preteklosti.
Gian Paolo Barbieri za Vivienne Westwood 1998
Gian Paolo Barbieri se je za kampanjo Vivienne Westwood iz leta 1998 za kolekcijo, ki so jo navdihnili pirati, slikarju Géricaultu poklonil s poustvaritvijo Splava Meduze in njegovega intenzivnega ozračja. Dramatičnost trenutka je uspešno prikazal tako, da je fotografijo posnel v londonskem studiu, ga dobesedno preplavil in, kot je zanj značilno, natančno poskrbel za vsako podrobnost.
Steven Meisel za Versace 1998
Versace je za jesen/zimo 1998 predstavil modno kampanjo, ki jo sestavlja nabor fotografij, ki so na prvi pogled identične renesančnim slikam. Polizani speti lasje s prečko na sredini, brezizrazni obrazi in trde poze v kombinaciji z modernimi oglaševanimi oblačili v nas vzdbujajo intrigantno disonanco in ustvarjajo sliko sodobne mode, prisotne v nekem neobstoječem futurističnem svetu 500 let nazaj. Dama s hermelinom Leonarda da Vincija in Michelangelovo Stvarjenje Adama sta le dve od mnogih del, na katerih je Meisel zasnoval vizualno podobo kampanje.
Mario Sorrenti za Yves Saint Laurent Rive Gauche 1998
YSL oglas iz leta 1998 je antitetična poosebitev Manet-jeve Olimpije (1863). Namesto gole ženske, okrašene le z nakitom in obute v natikače s peto, na postelji leži oblečen, a bos moški model, ob njem pa namesto starejše sedi mlajša ženska s šopkom rož. Fotografija, ki zaradi nevtralne barvne palete in na impresionizem spominjajoče mehkobe tonalizma zares deluje kot slika, izžareva sentiment, da je francoska moda umetniški izraz 20. stoletja. Čeprav je neznano, ali je Manet v ospredje originalnega dela postavil komodifikacijo telesa, ki ga simbolizira prostitutka, je jasno, da je YSL ta aspekt slike obrnil sebi v prid in ga uporabil za maksimizacijo prodaje oblačil.
François Gribaud za Marithé 2005
Leta 2005 je francoska modna hiša izdala kampanjo, ki je poustvarila Da Vincijevo Zadnjo večerjo Leonarda da Vincija. Na njej je vse svetopisemske like, razen Janeza Apostola, ki sedi v naročju ženske z golim trupom in nizko spuščenimi kavbojkami, zamenjala z ženskimi modeli. Oglas je naletel na mešane odzive, nekateri verniki pa so celo zahtevali, da se odstrani s panojev v Parizu in New Yorku. Oblikovalski dvojec je v odgovor dejal, da znamkina interpretacija Leonardove slike v tem oglasu ne trivializira svetega, temveč ustvarja novo dojemanje ženskosti tako, da moške – namesto žensk – predstavi v položaju krhkosti.
Petter Lippman za Christian Louboutin 2011
Leta 2011 se je oblikovalec za jesensko kampanjo vrnil v obdobje renesanse. Navdih je črpal iz portretov slavnih žensk ter jih s sodobnimi manekenkami preoblikoval v moderno fotografsko umetnino, v središču katere je vedno obutev. Njegova predstava Magdalene in plamena Georgesa De La Toura prikazuje žensko, ki ob sveči boža lobanjo in zre v povzdignjen čevelj. Na podoben način je popestril Portret Madeleine Marie-Guillemine Benoist, v katerem je poudaril manekenkin intenziven pogled v kamero in bel gležnar s peto, črn čevelj pa je v naročje položil tudi Whistlerjevi materi James McNeill Whistlerja.
Inez van Lamsweerde in Vinoodh Matadin za Valentino 2013
Valentino je leta 2013 predstavil kampanjo, ki jo je navdihnila nizozemska zlata doba v slikarstvu. Fotografski duo Inez van Lamsweerde in Vinoodh Matadin sta posnela oglase, na katerih so modeli, skladno s prikazanim obdobjem, pozirali skromno in enostavno. Poustvarila pa nista le portretov, temveč tudi tihožitja v flamskem slogu s poudarkom na rožah, školjkah in žuželkah.
Ignasi Monreal za Gucci 2018
Guccijev kreativni direktor Alessandro Michele se je za poletno sezono 2018 domislil halucinogene kampanje, ki odraža njegovo značilno delirično mešanico eklektičnih, neujemajočih se kosov, okrašenih z bleščicami, trakovi, biseri in brokatom. Najel je španskega umetnika Ignasija Monreala, ki je po vzoru starih slikarskih mojstrov izdelal digitalne slike v renesančnem slogu. Pravi, da je želel izkoristiti priložnost, da ustvari nekakšno ljubezensko pismo, posvečeno tako samim slikam kot tudi velikim umetnikom, ki jih imamo radi. Zakonca Arnolfini je, na primer, postavil v psihadelično okolje Vrta zemeljskih naslad, polnega couture kreacij, in se tako poklonil Janu van Eycku ter Hieronymusu Boschu. Oglasni video medtem upodablja Ofelijo Sir Johna Everetta Millaisa, ki prikazuje v potoku lebdečo Ofelijo iz Shakespearovega Hamleta preden jo teža njene obleke potopi. A Guccijeva različica ima srečen konec - z zlatimi bleščicami in biserno ogrlico okrašeno protagonistko kampanje iz vode dvigne Monreal v Guccijevi obleki.
Fotografije: Profimedia
