Tukaj je nova Elle! (pismo modne urednice)

Pred kratkim sem se zalotila, da sem med fotografiranjem nedeljskega kosila z mize brž odstranila pločevinko piva in jo nadomestila z rožo iz vaze na sosednji mizi.

Med tem ko se preostali gostje niso zmenili za to nenadno dekorativno spremembo, so me domači dregnili tja, kjer bi sama morala že zdavnaj narediti red: Ali pivo ni dovolj 'fensi' za Instagram? Seveda je! Zagovor dejanja sem pospremila s profesionalnimi in neizpodbijajočimi oblikovalskimi argumenti, čeprav mi je bilo povsem jasno, da sem se to nedeljo tudi sama ujela v popolnost življenja na Instagramu.

Bolj ko sem razmišljala o svoji instinktivni potezi, bolj je teža popol nega življenja postajala obremenjujoča. Konec koncev sem svoj Instagram profil ustvarila zgolj zaradi narave dela in glede na to, da sem ga že takoj ob začetku profilirala kot javnega, bi na njem morala s svetom deliti le stvari, ki zadevajo Elle, mar ne?

Vsak teden po eno zgodbico s fotografiranja, najboljšo maskaro, fotogenično poslovno druženje v prestižnem lokalu, izlet v tujino ... Koga briga družinsko kosilo z rožo na mizi? Vse! Kako vem, se boste vprašali? Ker takoj po objavi v moj ‘nabiralnik’ hitijo emotikoni s srčki, razlage, da so pošiljatelji podoben obrok zaužili tudi sami in da je bil cabernet shiraz res pametna odločitev za k izbrani jedi.

Študija razkrila, kaj zmanjšuje utrujenost voznikov

Ljudje radi opazujemo, sledimo in prežimo na vsak korak, ki ga stori sosed ali Kim, in to je treba priznati na glas. Če ne bi bilo tako, bi bil Instagram že zdavnaj projekt, ki bi ždel v predalu za pozablje ne in neuspešne projekte.

A zakaj mora biti življenje danes na Instagramu tako popolno?

Je res tako pomembno, kaj si drugi mislijo o nas? Pripravljeni smo poteptati lastne emocije, čudovite in manj čudovite izkušnje, vse za to, da Nana, Jure in Emma, ki jih sploh ne poznamo, o nas ustvarijo sliko osebe z zavidljivim instagramskim življenjem. Mogoče pa so krivci, da takoj, ko stopimo v prostor, namesto zasilnih izhodov obsedeno iščemo naravno svetlobo, s katero bo naš selfi dostojen objave, prav zadnji trije, saj želijo popolno vsebino.

Razodetje, da ljudje danes na potovanjih obiskujejo zgolj lokacije, ki jim omogočajo objavo najbolj vroče Instagram lokacije, me je pustilo brez besed. Še bolj dejstvo, da gredo vodniki po Instagra mu ljubih lokacijah za med. Tudi sama sem bila na Santoriniju in mislim, da sem doživela veliko več kot tisto modro streho, bugenvilijo in bele stopnice v Oii, ki nikoli, ampak res nikoli niso tako brezčasno, romantično prazne kot na fotografijah, ki na nas prežijo z Instagrama. Ko doma brskam po albumu, najdem pod 'zaznamko' počitnice na Santoriniju nočno fotografijo ulice, po kateri se sprehaja pobegli črn konj, trije pijani Angleži pa se opotekajo proti njemu, saj ga že v nasled njem trenutku želijo zajahati.

Težko bi v album spravila bolj
neinstagramabilno fotografijo (ker je bilo razvijalcu fotografij čisto vseeno in ker čudežni filtri ter programi za popravljanje napak niso veljali za vsesplošno pravilo, ima na fotografiji še konj rdeče oči). A meni je ta fotografija ena od ljubših. Moja. Moje počitnice. Če bi na tem grškem otoku na utrinke prežala danes, mi je gotovo ne bi uspelo posneti.

Preden bi se dogovorila s trojico, da se odstrani iz kadra, poiskala primerno svetlobo in si lase brž spustila iz čopa, da bi vihrali ob vrancu, bi ta že zdavnaj odkorakal dogodivščinam naproti. Spoštujem trud in delo, ki sta vložena v popolno fotografijo (tudi sama jo rada pogledam), manj pa sem navdušena nad nedolžno ‘lažjo’, ki po navadi spremlja vizualizacijo popolnega življenja. K sreči mi na kraj pameti ni padlo, do bi ob svojih objavah uporabila zaznamko #liveauthentic, ki običajno spremlja tako skrbno postilirane fotografije.

Od kdaj resnica ni več vrednota, s katero bi se lahko pohvalili?

Mogoče bi morala pod fotografijo tistega družinskega kosila z rožo samo napisati: Pivo v pločevinki držim v levici. Popolnost in popoln odmik od realnosti nimata tako zanemarljivega vpliva na mladino, kot si mislimo. Moja hči in nekaj njenih prijateljic so pred kratkim s svojih družbenih omrežij zbrisale številne fotografije, ki niso dosegale standardov popolnega življenja. Na vprašanje, zakaj je to s svojimi spomini storila sama, je odgovorila, da so bile fotografije neatraktivne, da na njih ni videti tako dobro kot tista blondinka s 14 milijoni sledilcev, skratka, en sam nepopoln dolgčas.

Ko ji poskušam razložiti, da ni vse zlato, kar vznikne na Instagramu, me opozori, da na popolne fotografije in na popolno vsebino nisem odporna niti sama. V tem trenutku mi je hudo, da ji ne morem pokazati vsaj ene fotografije, na kateri bi lastnica Instagram profila, medtem ko v črtastem puloverju in z baretko pozira ob Eifflovem stolpu, napisala: »Danes
sem prava turistka.

Moram priznati, da me je pošteno zavedla pripovedka o tem, kako so oblečene Francozinje in kaj počnejo v mestu. V tistem največkrat fotografiranem bistroju sem preplačala kozarec rdečega vina in bageto s česnom. Na koncu vina nisem spila, ker ne pijem, bagete pa tudi nisem pojedla, v mikro hotelski sobi namreč tokrat ne morem odpreti okna.«

Mogoče je čas, da zavoljo svojih čustev, neobremenjujočega preživljanja prostega časa, poslovnih odločitev ali zgolj zato, da povsem ne podležem tej vsesplošni popolnosti, svoj Insta gram dnevnik spremenim v zasebnega? Pivo v pločevinki bo potem gotovo ostalo na mizi!