"Za cunje zapravimo znatno manj kot ženske," pravi Darjo Hrib.
Prvič sem začel razumeti koncept lepega oblačenja nekje v osnovni šoli, ko smo se otroci za napovedano fotografiranje razreda morali obleči malce bolj fino. Ne vem, ali je to praksa še danes, a pred dobrimi tremi desetletji, ko sem še nadobudno stopicljal po avli lokalne šole, je bilo fotografiranje razreda precej pomembna zadeva. Tako se niso odločile učiteljice ali fotograf, ampak mame. Mame so na dan fotografiranja vedno naredile galamo. Tudi zato, ker nas je bilo treba prepričati, da nase navlečemo kakšne bolj spodobne cunje. A ko si otrok, so na večini tvojih oblačil superjunaki ali pa madeži čokolade, zato je bil to za celotno družino vedno znova nadvse stresen trenutek. Tudi zame.
Ob spremljevalnem godrnjanju in žuganju, češ naj pazim, da se pred fotografiranjem ne posvinjam, sem začel razumeti, da se je včasih treba lepo obleči. Da lepe cote nekaj pomenijo. Tudi to, da nekaj časa ne smem brisati v rokav ostankov hrane, ki so se neznano kako znašli okoli ust, in ne v njih. Ko sem tiste izbrane dni stal ob svojih sošolcih in sošolkah, oblečen kot miniaturni uradnik, sem očitno vsemu nelagodju navkljub začel spoznavati pomen oblačil onstran udobja. Leta zatem, ko superjunaki na vseh kosih oblačil niso bili več sprejemljivi, sem hotel ta občasna pravila lepega oblačenja ohraniti. Takrat sem ugotovil, da moška garderoba nima ravno širokega spektra. Je ali normalna, običajna, vsakdanja in posledično dolgočasna ali pa čudaška in zato ustrezna zgolj za modne piste in Eltona Johna. Ampak … zakaj?
Odgovor vam je verjetno znan – moški smo, ko gre za oblačila, pač precej bolj konservativni kot ženske.
Ne glede na preferenčni modni slog končni izbor oblačil vsakega moškega verjetno vključuje hlače, majico ali srajco in na koncu še suknjič ali jakno. Variacije je zaznati v materialih in barvni skladnosti, a dokler sredi Ljubljane ne srečam nekoga, ki hodi naokoli s hlačami, ki imajo tri hlačnice, kaj veliko odstopanj od te osnovne forme ni.
Kar seveda ne pomeni, da uporabna moška moda (uporabna v smislu, da govorimo o kosih oblačil, s katerimi lahko odrasel moški brez sramu zapusti hišo in bo na koncu dneva potem še vedno imel službo in prijatelje) ne more biti zanimiva. Danes 52-letni Hedi Slimane, francoski fotograf in modni oblikovalec, je pred približno dvema desetletjema za moško modno linijo znamke Dior zasnoval čudovito dodelano, po formi krojeno moško obleko, nabito s sodobnostjo in drznostjo, a v temelju še vedno dovolj osnovno, da jo je lahko navlekel dvajsetinnekajletnik za prvi razgovor ali pa njegov foter za predupokojitveni žur. Ikonična moška obleka Dior izpod rok Hedija Slimana (frajer je izdelal tudi poročno obleko za Brada Pitta, ko se je ta poročil z Jennifer Aniston, za turneje pa je oblačil celo Davida Bowieja) je v začetku aktualnega tisočletja postavila nova pravila za klasične moške obleke (adijo, univerzalni kroji in široke kravate) in moške revije so se od navdušenja kolektivno omočile. Vsak GQ in vsak Esquire je takrat gnal večstranske stajlinge samo za klasične moške obleke – ker je moška moda končno nadgradila nekaj, za kar nihče ni verjel, da se lahko nadgradi.
A ker obleka očitno vseeno ne naredi človeka, tudi ta premik v moški modi ni bil tektonskega značaja.
Bil je utrinek, ki pa je morda bolj ko ne opozoril prav na to, kar se je že vedelo – da so miniaturne spremembe kroja in širine kravate najbrž največ, kar se lahko doseže v moški modi. Tako je tudi Hedi Sliman pobral šila in kopita in se od Diorja potem podal k znamki Yves Saint Laurent, kjer je bil štiri leta celo kreativni direktor. Svoj talent pa je usmeril v – žensko modo. Itak. Da mu ne bom delal krivice, povem še, da je danes Hedi kreativni in umetniški direktor pri francoski znamki Celine. Da boste vedeli, kje ga iskati.
A če se vrnemo k problemu moške mode – ob tem verjetno ne smem trditi, da potemtakem ne obstajajo moški, ki imajo izrazito svojstven modni slog.
Seveda so. David Beckham. Zyan Malik. Jarvis Cocker. Na meji med eleganco in drznostjo se sprehaja tudi Charlie Watts, bobnar skupine Rolling Stones. Moški lahko imamo dodelan modni slog, ne moremo pa živeti mode tako, kot jo ženske. Ženska je lahko en dan oblečena v enobarvni poslovni kostim, naslednji dan priskaklja v živopisnem modnem kolažu po navdihu sedemdesetih, tretji dan pa stavi na udobje džinsa in športne majice. Takšno žongliranje s slogi ni za moške, saj imamo moški globoko ponotranjen strah pred tem, da se na šolski fotografiji (šolska fotografija je pozneje v življenju metafora za celotno javnost) znajdemo v čemerkoli drugem kot v katerem od dveh varnih standardov – v pastelni srajčki in barvno skladnem brezrokavniku ali pa v kavbojkah in majici. Vsakršna odstopanja se razumejo kot smešna ali pozerska, namenjena torej samo iskanju pozornosti ali pa rekreativnim preprodajalcem mamil s tremi leti pogojne kazni.
Sprehodi po petičnih modnih butikih Milana ali Pariza sicer dajo vedeti, da se modne hiše brez težav tudi v svetu moške mode lotevajo drugačnih in nenavadnih kreacij, da bi tistim šestim pogumnim in že tako zdolgočasenim premožnežem ponudili vsaj kakšno modno eskapado, medtem ko za preostalih 99 odstotkov ostaja pravilo, da moška moda pač ne more biti prav zelo zabavna.
Je že tako, da smo ujeti v začarani krog, ki se začenja s predpostavko, da smo moški pri izbiri oblačil preprosto bolj konservativni kot ženske, zato modni oblikovalci tej predpostavki ustrežejo tako, da ustvarjajo primerno dolgočasna oblačila, kar posledično pomeni, da moške moda ne zanima, saj jim tako ali tako ne ponuja prav veliko variacij, s čimer se potem vrnemo na začetek tega kroga – da moški tako ali tako najraje stavimo na preverjena, konservativna, tradicionalna oblačila. Kar je morda dolgočasno – ima pa tudi svojo svetlo plat. Za cunje zapravimo znatno manj kot ženske.
Fotografije: Profimedia
