"V moji omari je kaos" (Iskrena izpoved naše novinarke Katje Golob)

Čeprav ne bi mogla reči, da nimam ničesar obleči, bi pravzaprav lahko rekla tudi to – ničesar nimam obleči.

Kar pa seveda ni vtis, ko človek pogleda v omaro. Bolj ko se trudim, da bi imela red, pa s tem še zdaleč ne mislim, da bi imela oblačila urejena po barvah, večji nered imam. Morda zato, ker oblačila zlagam, mečem in tlačim v omaro, dokler se ne usujejo name, ampak jaz vam povem, da je krivo vreme. Zaradi tega presnetega vremena, ki samo zase ne ve, kako bi se obnašalo, imam na dosegu roke vse: od volnenih puloverjev do majic z naramnicami, od kratkih poletnih krilc do malih črnih toplih oblekic, od strganih kavbojk do žametnih hlač, pa tu so še bluze, da ne pozabim, razne rute in šali, nekje vmes tudi kopalke. Očitno je moja potreba po nadzoru sicer prišla do izraza, ker se trudim, da sem vedno pripravljena na vse vremenske pogoje, ampak ni dosegla končnega smisla, torej nadzora nad garderobo.

Tega nisem hotela povedati, ampak bom, ker se mi zdi, da je pri meni glavni krivec za to, da imam tak kaos in veliko malo za obleči: zredila sem se.

Najprej za deset kilogramov, pa je bilo treba nakupiti skoraj vso novo garderobo in doseči neko približno fuzijo s staro, kolikor je ta sploh bila uporabna. Preostale obleke, ki jih nisem mogla več spraviti nase, pa so vseeno zavzele častno mesto v omari kot stvari, ki mi bodo enkrat kmalu spet prav.

Saj to verjetno poznate, ali pač? Kupovala sem si večje stvari, da se ne bi videlo klobase okoli trebuha, še preden sem opazila, da je to huje kot oblačila, ki so ti prav, ker si videti slonast, hkrati pa sem se na dva dni stlačila ali poskusila stlačiti v kakšno staro cunjo in obupovala. Kakšno mučenje, no!

Koliko trpljenja, ker imam debelejše stegno kot nekoč, pa za kaj? Za koga, vraga? V glavnem, tako sem se trpinčila, dokler se nisem sprejela, si priznala, kakšno številko nosim, in začela po malem odnašati svete stare kose iz omare. Skoraj vsak je bil tak, da sem jokala za njim, zato ga nisem zavrgla, ampak spravila v shrambo, kjer je bilo nekaj viška prostora, ki sem ga seveda zelo hitro zasedla.

Pravzaprav je od takrat stanje še hujše, saj imam zdaj zabasano tako garderobno omaro kot shrambo, polno 120-litrskih vrečk za smeti z dragimi oblačili. Ah, še zdaj me malo stiska pri srcu od zavedanja, kaj je v teh groznih vrečah.

Potem pa sem, tako kot sem se zredila, tudi precej shujšala. Ne toliko, da bi bila takšna kot pred leti, ampak kar nekaj.

Dovolj, da mi spet ni bilo nič več prav - ne nova, zdaj prevelika oblačila, ne stara, ki sem jih tako skrbno hranila. Za znoret!

Poleg tega sem letos poleti pogledala resnici v oči in pomerila vsa svoja krila, ki jih, roko na srce, ni malo, ker obožujem krila, in ugotovila, da jih več kot polovice ne morem nositi, tudi če so mi prav. Ne gre samo za kile, tudi moja postava je drugačna.

»Seveda, več estrogena, draga moja,« mi je z nasmeškom dejala moja ginekologinja in me uščipnila v obroč okoli pasu. Zato sploh ne morem opisati, kako na meni stojijo nekatera krila, ne vem, kakšno primerjavo bi dala. Vse se napenja na čudnih mestih, videti sem kot pašteta, ki bi rada zlezla nazaj v tubo, težko se gledam, no. Ampak ne, tega še nisem pospravila iz omare, ker si (ponovno) mislim, da bo naslednje leto drugače, da bom shujšala, telovadila, se gibala, jedla nič kruha in sladkorja, nič bele moke, nič mleka, skratka, pazite se me naslednjo pomlad, ker bom kot nova. Kar je seveda šala, saj bom prav takšna, kot sem zdaj, lahko pa pametno poskrbim, da se bom več gibala in bolj zdravo jedla. Treba si bo tudi priznati, da bodo številne obleke morale ponovno v fundus v shrambo, ker v kleti ni več prostora – saj sem omenila, da sem tudi klet že zabasala s svojimi kultnimi oblačili, ki se prav tako mečkajo v velikih črnih vrečah za smeti?

Ne moremo več stopiti v klet, zaradi česar mož občasno ne govori z mano, ampak jaz še vedno ne morem vsega dati proč, ne morem. Sram me je, da sem tako plitka, ampak ne morem. Kar je še bolj grozljivo, je, da enako počnem s hčerinimi oblačili, ki jih je že zdavnaj prerasla, meni pa so tako všeč, da sem jih pospravila za njene otroke. Ki jih še vsaj deset let ne bo.

Bog mi pomagaj, Slovenceljka sem, res.

Pa se vrnimo k stanju v omari, ki se je med poletjem še poslabšalo. Spet si je bilo treba kupiti nove stvari, saj mi je bila večina starih prevelikih ali še vedno premajhnih, vendar mi ni bilo prav nič težko. Poletje je moj letni čas in sem januarja pripravljena kupovati japonke, samo da zima izgine izpred mojih oči in se mraz neha. Poleti mi nikoli ni škoda denarja za oblačila, ker vem, da bom vse nosila, ker obožujem poletje in sem rada lepa, dokler traja. Poleti ne razmišljam, kaj bo jeseni ali pozimi, ko bom potrebovala denar za resnejše kose, kot so na primer škornji, ki si jih moram kupiti, da o toplem plašču ne govorim. Poletje je pač poletje in potem so tu še razprodaje, na katerih si dam duška, ker poletnih stvari ni nikoli preveč.

Ne morem opisati, koliko zgrešenih nakupov to potegne za seboj, kar nerodno mi je. Letos sem na razprodaji 'zmagala' s parom pregrešno dragih in lepih sandal, ki pa so mi eno številko preveliki, kar se seveda pozna, saj mi poplesujejo na nogi. Ampak naslednje leto, naslednje leto mi bodo mogoče prav, tako kot še številni drugi kosi garderobe.

Zdaj smo torej na pragu jeseni in stanje je sledeče: omara se šibi od fuzije oblačil, ki so mi ali pa mi niso prav, so pa lepa, in zdaj nimam ničesar, kar bi z veseljem nosila.

Imam zimsko bundo, ampak je modra, ne črna, kar me že tako moti, da mi gre na jok, vendar jo trmasto nosim, ker je bila prekleto draga. A zdaj, ko imam nekaj kil manj, je tudi prevelika. Imam kup tankih, sintetičnih puloverčkov, v katerih sem videti, kot da nimam za kruh, če sem poštena. Imam nekaj kavbojk, ampak vse z nizkim pasom, prek katerega kipi moj trebuh, zato je treba nekaj spremeniti. Imam kup bluz, ki jih ne morem zapeti čez prsi, pa imam zelo drobne, ampak očitno tudi prsni koš kot Martin Strel, čeprav bi se raje pritoževala čez izdelovalce oblačil kot čez svoje telo.

"Hm, kaj še ..."

Imam samo ene dobre škornje, ki so udobni in me ne tiščijo pozimi, pa so stari deset let, kar se jim že pozna, in imam zagotovo kakšno dobro krilo, pa nič za zraven. In, saj res, obožujem svojo živo rumeno smučarsko bundo, nisem pa tip človeka, ki bi jo nosil tudi izven smučišča, če ni nujno. Ni mi hudega v resnici, samo nesrečna sem kot vsaka druga ženska, ki ima v glavi fiksno idejo, da nima nič za obleči. In ne vem pravzaprav, ali je to rešljivo. Mislim, globoko v sebi vem, da je pomembno, da si urejen, ampak da to še ne pomeni, da je treba z vsem pretiravati, kot to počnem jaz. Nikoli več ne bom našla tolikšnega zadovoljstva s svojo podobo v ogledalu, kot ga lahko imam s svojo podobo v glavi.

Delam na tem, res, resno delam na tem, na samopodobi, ampak vem, da učinek še ni tako velik, da se ne bi mogla zapičiti v neki kos oblačila, ki bo sam zase spet enkraten, z ničimer pa ga ne bom mogla kombinirati.

Morda bi morala vso plačo dati možu, pa naj mi daje denar za brisače in kuhinjske krpe, dokler vseh teh oblek končno enkrat ne ponosim. Poleg tega pa bom zminimalizirala tudi svoj veličastni fundus, saj so na svetu ljudje, ki ne vihajo nosu nad oblačili, pa če so dizajnerski kosi ali ne.

Napisala Katja Golob

Preberite še: "Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?" in "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?"

Priporočamo tudi: Mojca Debelak: "Točno ob pol dveh, ko mi je umrla mama, sem začutila in storila to ..."