Pogovarjali smo se z Manco Košir, prejemnico letošnje nagrade Elle Style Awards za življenjsko delo

Manca, začeli bomo na koncu. Kaj vam pomeni nagrada Elle Style Award za življenjsko delo?

Nagrade sem zelooo vesela, hvala zanjo! Vesela zato, ker je suha grda deklica, ki je sanjala, da bo manekenka in vedno lepo oblečena, končno dobila priznanje, da so njene sanje meso postale, hura!

Od nekdaj imate izostren čut za stil. Vaš osebni slog je namreč edinstven, svež in ženstven. Kaj vam pomeni izražanje skozi njega?

Kot rečeno, oblačenje me zanima že od mladih presuhih nog. Strastno sem vedno spremljala modo, kot mladenka sem pogosto štopala v Trst zato, da sem si kupila revijo Grazia in gledala lepe obleke v izložbah. A ne privlačijo me blagovne znamke, temveč nekaj, kar me preprosto pokliče, saj ustreza takratni moji ljubezni do kroja in barv. Nekaj let sem namreč zaljubljena v zeleno, potem v pariško modro, potem v belo … Kot se spreminja vibracija moje duše, se spreminjajo tudi moja oblačila, saj se oblačim sebi v veselje in priložnosti primerno.

"Kot se spreminja vibracija moje duše, se spreminjajo tudi moja oblačila, saj se oblačim sebi v veselje in priložnosti primerno."

Vam je ljubezen do Elle privzgojil kdo od bližnjih ali se je rodila pozneje v življenju?

V revijo Elle sem se zaljubila že davno. Ko je Alenka Dermastja pripeljala svojo blagovno znamko v Slovenijo, sem postala njen model, hvala za foto, Zdenka Vetrovec! Čudoviti časi krasne slovenske mode, Almira, Rašica, Peko, in nepozabnega druženja z veliko poznavalko, stilistko Evo Pavlin.

Konec šestdesetih ste na Pedagoški akademiji v Ljubljani diplomirali iz matematike in fizike, leta 1975 pa na FSPN iz novinarstva, kar se nam zdi zelo zanimiv preobrat iz naravoslovne smeri v družboslovno. Kaj je bilo odločilno zanj oz. kaj je bilo povod za to odločitev?

Moja mama je bila odlična profesorica matematike, moj oče vrhunski matematik, ki me je tolažil, suhico zakompleksano: »Manca, ti si pametna! Ti boš prvi slovenski Einstein ženskega spola.« Zato sem se vpisala na faks za matematiko in fiziko. Takrat pa mi je življenje prineslo glavno vlogo v filmu Breza in sem veliko manjkala na predavanjih, zato nisem dobila podpisa profesorja fizike, čeprav sem pisala vse kolokvije prav dobro – hvala, nepozabna sošolka, danes svetovno znana statističarka prof. dr. Nuška Ferligoj za pošiljanje nalog! Pri tem profesorju ti, ki si višja od njega, nikoli ne boš naredila izpita, so mi rekli, in sem se prepisala na Pedagoško akademijo. Po diplomi sem že imela zagotovljeno službo, pa so mi spet rekli, da ne smem biti našminkana, da si moram speti lase, da ne smem hoditi po razredu, ampak stati za katedrom. Ne, to ne bo zame, sem rekla in se vpisala na novinarstvo. K sreči! Ker sem ustvarjenja za pogovarjanje – napisala sem več kot 1.500 intervjujev –, gotovo pa nisem nikakršen Einstein, haha. A rada imam matematiko še zdaj, z njeno pomočjo sem razvila logično mišljenje in čut za estetiko, ker je vrhunska matematika nekaj zelo lepega.

Nabor vaših poklicev je res pester. Novinarka, profesorica, publicistka, kolumnistka, filmska igralka, fotomodel ... V katerem, bi rekli, ste se najbolj našli in kateri vas je najbolj izpolnil?

Sanjala sem, da bom manekenka; da bom tudi filmska igralka (oboževana, haha), si pa še sanjati nisem upala. Seveda sem zbirala podpisane fotografije filmskih igralcev, izrezovala iz revij njihove fotografije in jih lepila na stene nad posteljo … Sem zelo uživala kot novinarka, bogat opus je za menoj, srčno rada sem učila, saj imam vrojen pedagoški eros po mami, kolumne sem dolga leta rada pisala in jih še zdaj pogrešam … Vse, kar sem počela, me je potemtakem izpolnjevalo in v vsem, kar sem delala, sem dala vse od sebe. Saj zato pa se počutim uresničeno in izpolnjeno, hura!

Se spomnite svojega prvega filmskega seta? Morda nam zaupate, kateri od filmov, v katerem ste zaigrali, vam je ostal najbolj v spominu in zakaj?

Moja prva glavna vloga je bila v teve drami Pravljica na podstrešju, stara sem bila 16 ali 17 let. Vadili smo v prostorih AGRFT in tam sem se zaljubila v hrbet (v obraz ga nisem videla) v zelenem pletenem puloverju, ki je pripadal mojemu najljubšemu bivšemu možu Karpu, takrat še Ačimoviću. Najbolj pa se spominjam poskusnega snemanja za film Breza. Tam so bile velike Milena Dravić, Snježana Nikšič, Dušica Žegarac in nad povabilom presenečena Manca. Se spominjam, da mi je režiser rekel: »Sedi pod tole drevo in hrepeneče glej v daljavo.« To mi pa res ni bilo težko, saj sem kar naprej po nečem hrepenela, hehe … In zaradi pristnosti tega hrepenečega pogleda sem dobila čudovito vlogo Janice v enem najboljših filmov nekdanje Jugoslavije. Najbolj pa mi je ostalo v spominu snemanje veličastne hrvaške nadaljevanke Marija o pobeglih taboriščnicah. Bila je zelo gledana, in ko sem po koncu prišla v neko slovensko vas, so vaščani leteli skupaj, kako da sem živa, saj me je ubil Nemec v hlevu, ko je butal mojo glavo ob zid, dokler se nisem zgrudila.

Kaj danes pogrešate v novinarstvu in kaj je v njem morda vendarle dobro ali celo bolje kot včasih, da ne bomo preveč črnogledi?

Ko sem jaz pisala intervjuje, sem šla s kovčkom v knjižnico in si izposodila vse knjige spraševanega pisatelja, mene pa vprašajo: »Koliko knjig ste že napisali? In katera je vaša zadnja?« Veliko sem brala, študirala, bila neskončno radovedna … Napisala sem šolski primer pravega preiskovalnega članka, zaradi katerega so nehali snemati slovensko nadaljevanko o Dražgoški bitki … No, naj neham primerjati, saj so bili takrat povsem drugačni časi. A tudi danes se najdejo krasni novinarji in novinarke, vredni mojega poklona in podčrtovanja v časopisih.

Kateri literarni lik je najbolj vplival na vas (ali več njih)? Kaj pa resnični ljudje, za kateri odnos bi rekli, da vas je v življenju najbolj oblikoval in zaznamoval?

Najbolj je name vplival roman Jacka Londona Dolina meseca, saj je njegov junak postal sanjski lik, kakšnega moškega si želim. Pa Gidov roman Ozka vrata, zaradi katerega sem rekla, da bom postala nuna in šla v samostan … Med resničnimi ljudmi jih je preveč, da bi jih naštela, morda samo moja pokončna, poštena mama in oče pa duhovni sopotnik Marjan Rožanc, ki me je obrnil v drugo bivanjsko smer …

Objavili ste že 23 knjig, od tega kar sedem knjig dopisovanja, za kar ste lani prejeli častno nagrado za esejistiko Marjana Rožanca. Zadnji pesniški zbirki Iz trebuha in neba in Iz neba do dna sta prevedeni tudi v nemščino, vam to veliko pomeni?

Največ mi pomeni, da moje pesmi – raje jim rečem srčnice, saj gre za navdih srca, in ne za izdelano poetiko – ljudje radi prebirajo. Prva zbirka je izšla v nakladi dva tisoč izvodov, druga kar v nakladi tri tisoč izvodov, kar je v teh časih, ko so naklade poezije desetkrat nižje, pravi čudež. A tega čudeža brez meni ljube revije Sensa, ki je tako prvo kot drugo zbirko priložila svoji številki, ne bi bilo v tako hitrem času. Dobivam zahvale, ker moje srčnice berejo na pogrebih in jih pišejo v sožalna pisma, večkrat pa z njihovim branjem tolažijo hudo bolne in umirajoče. Pravijo, da se ob njih ljudje pomirijo. Zame je to tako, kot da bi dobila Nobelovo nagrado, haha … Prinesti mir v srca ljudi pred odhodom in tolažiti žalujoče – je lahko še lepše poslanstvo na tem božjem svetu? Zato pa sem tako rada prostovoljka Slovenskega društva hospic že mnogo let, da po svojih močeh pomagam zmanjševati strah pred minevanjem in detabuizirati smrt.

"Največ mi pomeni, da moje pesmi – raje jim rečem srčnice, saj gre za navdih srca, in ne za izdelano poetiko – ljudje radi prebirajo."

Poezija v vašem življenju potemtakem igra pomembno vlogo. Kaj vam pomeni oziroma za kaj jo potrebujete, da je postala vaša zvesta spremljevalka? Se še spomnite trenutka, ko vas je prvič prevzela in zapeljala v vzporedne svetove?

Za mojo globoko ljubezen do poezije je soodgovoren Tomaž Šalamun in njegova prva zbirka Poker. Mislim, da sem v trgovini kupila prvi izvod in ga v gimnaziji nesla k pouku filozofije. »Berimo to poezijo, Šalamun bo postal svetovno znan pesnik,« sem trdila. Profesor je prebral pesem Maline so in razred se je začel z njim vred smejati, jaz pa sem tolkla z nogo po tleh: »Boste že videli!« Kajpada sem imela prav, saj imam dobro intuicijo, haha … Ko je Tomaž umrl, sem mu rekla: no, pa mi od tam pošlji kakšno pesem, da vidim, ali sva še tako povezana. Nemudoma mi je njegov glas narekoval pesem in se je začelo moje zapisovanje srčnic z Neba … Desetletja že pa obožujem mistično poezijo, kamor sodi tudi veliko mojih srčnic: Rumija, Hafisa, Kabirja, nad vsemi pa mistikinjo Lallo, ki mi jo je prevedla hči za rojstni dan. To knjigo mi bodo položili v grob, sem naročila …

Bi za zaključek z nami delili še svoje največje spoznanje ali razsvetljenje, ki ste ga doživeli v življenju?

Bog je Ljubezen in Ljubezen je Bog, zato je Ljubezen močnejša kakor Smrt