To so nauki, ki jih je prek generacijskega vozlja dobronamerno prejela večina od nas, a so nam lahko ti v življenju kdaj prej v napoto kot v korist. Morda je tako čas za šolo na glavo, kjer se jih poskušamo odučiti oziroma jih vsaj zrahljati tam, kjer je potrebno. AJDA GREGORC
Skromnost je lepa čednost.
Temu niti ne moremo oporekati, saj si verjetno prav nihče izmed nas ne želi deliti strehe z ljudmi, ki veljajo za popolno nasprotje tega. Skromnost je namreč tista vrlina, zaradi katere smo dobri do sebe in drugih ter praviloma ne bi smela začeti upadati premosorazmerno s kopičenjem dosežkov. Le redko pa slišimo, da se lahko v življenju opraskamo tudi, če je te lastnosti v nas preveč (povedano drugače: če smrdi po pretirani ponižnosti). Prvi vidni znaki so, da ne znamo sprejeti komplimenta, mencamo, ko nam je ponujena sanjska priložnost, ali molčimo, ko nekdo prekorači našo mejo. Če se kaj spoznam, jim položite še predpražnik, medtem ko ste sami verjetno Aladinova čudežna preproga. Naj za boljšo razlago vržem v ponev še en kliše z razlogom: s svojim odnosom do sebe okolici sporočamo, kako naj ta ravna z nami. Če se udomačimo v suvereni drži in zdravi samozavesti, ji damo vedeti, da smo vredni njene pozornosti. V poštenem svetu, kjer se ne bi dogajalo prav nič, kar trenutno gledamo v večernih poročilih, za skromnost čez rob sicer ne bi plačali cene, vendar je žal slika brez rožnate dioptrije drugačna. S predoziranostjo s to lastnostjo imamo, statistično gledano, težave predvsem ženske, zato – ne se manjšati, da bi bile dovolj. Cena je previsoka.
Ne ponavljaj (mojih) napak.
Simbol teh do polnoletnosti so enke, ukori in še prej črne pike. Popolnost je izjemno zaželena lastnost, povprečje malce manj, je pa vseeno boljše kot spodletelost – ta je namreč najhujša. Logiko, da so napake rodovitna zemlja za rast, spoznavam šele zdaj. Da so te ločene od moje osebnosti in srca ter mi nanje ni treba lepiti sramu, če jih naredim. Sčasoma spoznam tudi, da obstajata dve vrsti ljudi – tisti, ki se za napake opravičijo tudi, ko niso krivi, in tisti, ki tega ne storijo tudi, ko so. Če se svojih napak tako bojimo, da stopicljamo na mestu, je to napaka sama. Včasih se pač moramo opraskati, da bi razumeli praske drugih.
Nekega dne bo prišel princ na belem konju …
Opomba sebi: No ja. Ni rečeno. Morda bo prišel, vendar v zarjaveli škodi. Morda ga boš iskala z lupo, ker bo zgrešil naslov. Morda pride, a malce zamudi čez dogovorjeno 30. Morda bodo vmes tisti, ki jih boš zamenjala zanj. Lahko, da bo prišel, a ne boš srečna. Mogoče bo to človek, ki bo vse prej kot to, a te bo ljubil na pravi način in po tvoji meri. Morda boš našla večje jedro svoje zgodbe, kot je čakanje na njegov prihod. Tu je še možnost, da ne boš nikoli imela mini sostanovalcev s tvojimi potezami, a boš vseeno ljubljena v starosti. Kdo ve, morda ne boš niti potrdila koncepta sorodnih duš. In živela boš srečno do konca svojih dni …
So dobri in slabi ljudje.
Ne, sivina je, kot je rekla Kristen Bell v oddaji Off Camera s Samom Jonesom in mi odprla del neba. Tako kot se učimo prvih besed, hitro odpremo tudi predalnike, ki nam pomagajo osmisliti svet. Ne zasnujemo jih povsem sami, temveč nam jih pristavijo prvi odrasli, ki so zanje izvedeli od tistih še prej odraslih. Možgani do neke mere potrebujejo okvirje, saj bi se sicer sesuli kot prvi Windowsi, pa vendar lahko ti na neki točki postanejo hiba. Dobra pot do tja so pravljice. Tam so čarovnice in princese, ki sestavijo naš moralni kompas. A tudi dobri ljudje lahko storijo slabe stvari, prav tako kot lahko ne prav prida ljudje naredijo dobra dejanja. Skozi leta namreč valovimo od boljših do slabših različic sebe, včasih se borimo s plimo dobrega, drugič z njeno oseko. To spoznanje pomaga pri tem, da si odpustimo takrat, ko smo samo ljudje, in se ne kitimo z zlatom, ko naredimo kakšno dobro dejanje, temveč načrtujemo še eno. In tako se rodi empatija.
Postaneš lahko vse, kar si zaželiš.
Še ena opomba sebi: Lahko si marsikaj čudovitega, a uspeh Britney konec drugega tisočletja boš težko dosegla. Najprej bi morala vsaj čez lužo. Včasih boš poleg močne volje in trdega dela namreč potrebovala še ščepec pravega časa na pravem mestu. Ne počuti se slabo, če ga ne bo – te obišče kdaj drugič. Vsake toliko preveri svoje sanje, da se ne boš obremenjevala zaradi tistih, ki si jih imela pred 20 leti, a ti v resnici niso več prav. V zgoraj napisano modrost vseeno bolj verjemi kot ne, saj imaš tako večjo možnost, da se zgodi. Spet le rahljamo zgornjo trditev. Naredi vse, kar lahko, in spusti, če ne gre.
Bodi pridna in odprl se ti bo svet.
Tako res lažje prekrmarimo mladostniška leta in staršem privarčujemo nekaj govorilnih ur, pa vendar pridnost ni nujno garancija za življenje, posejano z zmagami. Ko pogledam uspešnost bivših sošolcev v življenju ter potunkam spomin v redovalnico in njihove vedenjske vzorce, opazim, da se z njim najbolj razumejo tisti, ki so bili sicer ubogljivi, a do neke mere. To so posamezniki, ki so si drznili biti malce nagajivi in si izraziti sebe, danes pa jih potiska naprej predvsem to, da so iznajdljivi. To ne pomeni kršenja vseh pravil in norm po spisku, temveč le zdravo mero dobre vere vase, karizme, če hočete. Veliko opevanih podjetniških zgodb se namreč začne tako, da si je ustanovitelj upal pokazati fige tistim, ki so govorili, da je treba iti po predpisani poti. »Ne čisto po regelcih« je torej novi moto.
Noge so zato, da so dolge, trebuh pa zato, da je suh.
Naslednja zgodba govori sama zase. Posejana je v mojem ranem otroštvu v dnevni sobi našega prvega stanovanja, ko je mama ob prebiranju revije izustila: »O, kako ima ta igralka dolge noge, jaz bi jih tudi imela.« Moj miselni tok je takrat naletel na veliko zagonetko, ki jo je razkrivalo nagrbančeno čelo – zakaj vendar bi nekdo želel imeti dolge noge? Važno, da jih ima, da lahko hodi. To so bili namreč še časi, ko se v ogledalo pred odhodom v šolo nisem nikoli pogledala z mislijo, ali sem lepa, temveč iz praktičnega vidika. Ko sem jo vendarle vprašala za odrešenje v obliki odgovora, mi je v zadregi odgovorila: »Khm, ker je to lepo.« Poznejše odraščanje v dobi heroin šika in angelov pod Viktorijinim okriljem je to le še potrdilo ter me obenem naučilo, da je enako pomembno kot to, da trebuh prebavi hrano, tudi to, da tega ne pokaže. Da je edina sprejemljiva koža tista, ki je čista kot moja v času tega 'incidenta'. V teh vsebinah sem tudi sama sicer nato videla lepoto, a podzavestni disk je vse videno nalagal, nato pa izstavil račun pred ogledalom. Zato radirko v roke in ponovno zapišimo: »Hvala, telo, ker me nosiš in preživljaš, in to je dovolj.«
Ne pogovarjaj se z neznanci.
Odličen nasvet, ki nas ščiti pred vrsto nevarnosti v otroštvu in tudi pozneje, če nam tako govori šesti čut. Ko smo že dolgo samostojni, pa je to pravilo vredno prekršiti. Pogovori z neznanci nam lahko namreč odprejo nova obzorja in poglavja v življenju ter vodijo do spoznanj. Pogosto jih ne nagovorimo ravno iz strahu, kaj bodo ti ljudje rekli. Vsekakor ne tega, kar si mislite, in zagotovo več, kot pričakujete.
Fotografije: Profimedia
){kind=link}