Kolumna Urše Jerkič: "Ti in tvoja brada"

20. 11. 2014
Kolumna Urše Jerkič: "Ti in tvoja brada" (foto: DCMU)
DCMU

Moški imajo znova svoj trenutek.

Dekle ne more spiti kave, ne da bi v lokalu ošvrknilo vsaj en primerek, ki bo kosmato premoženje ravnokar pomočil v kapučino. Bradači so povsod. S tem nam zagotovo nekaj dajejo vedeti, a kaj? Da se jim ne ljubi več ali da se jim ljubi bolj kot kdajkoli prej? Zagotovo ste opazile, kako ponosni so na brado, kako vestno jo negujejo, in ko mislijo, da jih nihče ne gleda, kako jo ljubeče čohljajo kot psa žepne velikosti. In kako radi govorijo o njej, kot bi bila presežek narave in družbe. Vsaj nekaj, česar jim ženske ne moremo ukrasti in speljati v svojo lepotno rutino.

Prava bradata bratovščina! Sami sebi se ne zdijo prav nič pomehkuženi, ko jo kot fufice na brazilko vsakih nekaj tednov pristrižejo v salonu, da ja ne bi ušla začrtani obliki. Ta, recimo ji nova brada, se moškemu ne dogodi, ko propade, izgubi službo na Wall Streetu, ga zapusti dolgonoga žena ali kaj podobnega iz japijevskih filmov osemdesetih let, kje pa, na obrazu jo ima iz čisto drugih razlogov, če gre sklepati, kako žari pod njo. Niso se zapustili, z njo okrog ust nočejo biti pozab­ljeni od sveta in lepotic, prej nasprotno, z njimi hočejo biti vštric.

Nič čudnega, da se ženske muzamo, ko jih takole opazujemo, ubožci so videti čisto preč, kot da so šele zdaj ugotovili, kaj lahko modni dodatek stori za človeka. Seveda so že bili poskusi v tej smeri, ko so denimo s parom aviatork na nosu dečki postajali moški, pomislite le na Toma, sladkega gladkega Toma Cruisa iz Top Guna, a zdaj pri iniciaciji v svoj spol uporabljajo zgolj tako imenovane naravne čare. Brade pač ne moreš kupiti v butiku in ti ne zraste po eni prekrokani noči.

Ženske s kremami prepojenih ličnic niso marale pritiskati ob grm nekaj tednov starih dlak, to preprosto ni bilo seksi. Strnišče je bilo seksi vsaj v teoriji, ob prvem strastnem poljubu mnogo manj; nič ne pika tako kot uvod v brado. Hotele so jih imeti gladke in udomačene, kot dojenčkove riti, z vsakodnevnim britjem pa jim vsaj malo vrniti za vse, kar morajo vsako jutro prestati ženski obrazi, preden jim je dovoljeno zakorakati v javnost.

Neobrit moški je bil kot ženska brez ličil – svoja najslabša različica, ki se pokaže le ob bolniški ali koncu dolgih počitnic.

Tako imenovana 5 o'clock shade, senca ob petih popoldan, ki se po koncu službe (nujno moraš imeti zaposlitev) prikrade na obraz k poraščenosti nagnjenim moškim, je že takrat imela strastne zagovornike, bila naj bi kot konturing, ki ga ženske dosežemo z bronzerjem, odlično pa naj bi se podala k smokingu.

Tudi nam se je bilo v zadnjih desetih letih dovoljeno recimo temu poleniti, iti stran od treh različnih odtenkov na veki, odložiti lak za lase, sezuti vrtoglave pete, sleči najlonke. Ko so pisarne prenehale biti seksi ali, če hočete, dobičkonosne ter smo vsi v dobrem in slabem postali svobodnjaki, je videz temu moral slediti, postati manj zadrgnjen, a napolnjen z eko antioksidanti.

Že od Beckhamovih zlatih časov so bili moški, ki, kot se je reklo, dajo kaj nase (tukaj so mišljeni predvsem bling-bling modnih dodatkov, vlažilna maska in pinceta za obrvi) in jim je bilo dovoljeno nositi tako torbo kot toaletno torbico, v širši družbi percipirani kot mevže. A naj si je večina mislila svoje, moški so začeli razmišljati o potencialih lepotičenja.

Prvi bradači so se upirali takšnemu poblagovljenju lastnih atributov, brada je bila upor, zatorej ni bila poštirkana, bila je resnično samorasla, divja, z brki čez ustnice in kepami dlak pod vratom. Ni bila vsem ženskam prijazna. Nakar se je nad njimi navdušila hipsterska, na oblikovanje mahnjena kultura doma varjenih piv, kav ali parfumov, in dobile so frizure, brivnice, glavničke, monografije (na primer 100 Beards fotografa Jonathana Daniela Prycea) ter – ljubiteljice. Bodimo odkrite, moški so kar naenkrat videti bolje. Z dlakami na pravem mestu lahko prekrijejo marsikatero pomanjkljivost na obrazu – od šarma do neizrazite čeljusti. In tega se zavedajo.

Vse to navdušenje še najbolj spominja na trenutek, ko smo v devetdesetih ženske odkrile čudežni modrček. Ne glede na pomanjkanje osnovnega materiala je zaradi učinka push-up kar naenkrat čisto vsaka dobila dekolte, na novo odkrite prsi pa nato molila vsem pod nos. Ne recite, da sem edina, ki ji odrasli hetero moški z občudovanjem kažejo fotografije drugih tipov s še bolj veličastnimi bradami, kot je njihova. Videti ste dobro, a hkrati tudi malo smešno, zaradi nekaj dlak prav nič bolj odrasli.

Novo na Metroplay: Tjaša Železnik in Franci Krevh│Najbolj pomembno je, da otroci poslušajo glasbo