Pogovarjali smo se s priznano grafičarko in vizualno umetnico, ki ves čas ostaja zvesta svojemu izrazu, obenem pa z lastno odprtostjo do novega znanja premika meje kreativnega.
Sodite med najbolj samosvoje slovenske vizualne umetnice. Ste hitro našli svoj umetniški izraz ali je to iskanje trajalo nekaj časa?
Lahko bi rekla, da še vedno iščem, in to iskanje in izumljanje same sebe v različnih kontekstih je nekaj, kar se mi zdi pomembno, da ostaneš živ in da se ne začneš ponavljati. Proces iskanja različnih vsebin in tudi oblikovnih rešitev skozi raziskovanje in eksperiment je tisto, kar me že od nekdaj zanima v likovni in vizualni umetnosti. Ker se svet nenehno spreminja, se tudi mi z njim. Vsak dan opazim nekaj drugega in vsak dan ga doživim drugače.
Večina ljudi izgubi stik z lastno kreativnostjo, ko odrastejo. Ko postane ustvarjanje poklic, to še vedno deluje tako blagodejno?
Menim, da je poklic umetnika delo, kot vsako drugo. Tako kot pri vsakem delu so trenutki sreče, zadovoljstva, blagodejnosti ... Preostalo je raziskovanje, študij in delo, v mojem primeru kdaj tudi fizično zahtevno. Drugače je, če se z umetnostjo ukvarjaš ljubiteljsko, potem je to lahko čisti užitek. Tako sem se sama ukvarjala z baletom, na katerega sem se po pavzi od osnovne šole, ko bi še imela možnost postati profesionalna plesalka, vpisala ponovno pred nekaj leti v baletni šoli Pirueta in ga vadila.
View this post on Instagram
Kakšen tip profesorice ste? Ste imeli kakšen dober zgled v času izobraževanja?
Zdi se mi, da sta na svetu dve vrsti ljudi: nekateri ne potrebujejo šol, so tako disciplinirani in pametni, da takoj vse razumejo in jim je vse jasno. In potem smo mi, za katere so profesorji in šole ključni. V osnovni šoli me je profesorica za zgodovino razumela bolj kot drugi in je videla v meni osebo, vredno spodbude. V srednji šoli sta bili taki profesorica za slovenščino, ki jo še vedno rada srečam v mestu, in profesorica za matematiko, ki mi je težko dala dobro oceno, čeprav me je imela zelo rada. Na Pedagoški fakulteti (takrat še Pedagoški akademiji) je bil ključen profesor Ivo Mršnik, ki me je navdušil za grafiko. Na akademiji v Sarajevu pa profesor Dževad Hozo, ki je to ljubezen do grafike samo še poglobil in utrdil. Nisva se zmeraj razumela in strinjala, a po končanem študiju sem ga srečala v Ljubljani in je bil ponosen name, predvsem zato, ker vztrajam v mediju grafike. Zame je največje zadovoljstvo, da koga tako navdušim za grafiko in umetnost, da si to izbere kot svojo življenjsko pot.
"Pravzaprav so mi všeč odprti konci, zato večinoma ne zaključim projektov za vedno."
Za svoja dela prejmete veliko potrditev stroke in občinstva. Kakšen pa je vaš osebni kriterij, da svoje delo označite za dokončano in nato še za uspešno?
Pravzaprav so mi všeč odprti konci, zato večinoma ne zaključim projektov za vedno. Kot bi rekla Marina Abramović: "Good ideas have many lives." (Dobre ideje imajo veliko življenj, op. p.) Včasih se vrnem k sami vsebini in jo zastavim drugače, kakšno podobo recikliram, jo postavim v drug kontekst in razumem v novonastalem odnosu. Tudi meje med likovnimi področji se brišejo in dela, ki so nastala na ta način, imajo več plasti; so mogoče težje berljiva, vendar nudijo ustvarjalcu več svobode, hkrati pa velikokrat gledalca izzovejo v participatoren odnos ali dialog.
View this post on Instagram
V opredelitvi vašega nedavnega prejema nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo je bilo med drugim zapisano: "Razpeta je med navdušenjem nad življenjem in potrebo, da ga formalno zgosti v določeni presežni vizualni izkušnji, ki bo njegov smisel še jasneje in odločneje artikulirala." Kaj je za vas smisel življenja?
Smisel življenja? Tega pa ne bi vedela. (nasmeh) Citat, ki ste ga navedli, je zelo lep, a ga sama razumem in si ga razlagam tako, da je bilo prepoznano, da me zanima življenje, tako narava kot družba, in da to prevajam v vizualni jezik, ki pa seveda ni enoznačen. Včasih sem prav presenečena, kako moja dela interpretirajo gledalci, ne glede na njihovo likovno izobrazbo. Umetnost je seveda povezana s tem, kaj se dogaja okoli nas, včasih pa nam kakšno stvar tudi razsvetli. V nasprotju z grafičnim oblikovanjem, ki želi izraziti osredotočeno misel, vprašanje ali problem, je skozi sodobno umetnost možno podati večplasten pomen, povedati več resnic, ki so si včasih celo nasprotujoče.
"Moje življenje v Ljubljani pa se zdaj odvija v trikotniku: Trnovo, Erjavčeva, Švicarija.Kar pogrešam, pa so kinodvorane v centru, saj poleg Kinoteke in Kinodvora ni nobene."
Sodelovali ste z znamko AZ Factory, in sicer ko je Alber Elbaz še živel –za njihovo svileno pižamo ste ustvarili grafiko Kiss me. Kako je prišlo do sodelovanja in kakšni so vaši spomini nanj?
Svojega profesionalnega dela ne načrtujem do potankosti, ker se ga pravzaprav tudi ne da, zato so nekateri projekti presenečenje tudi zame. Je pa res, da na svoji poti srečujem ljudi, ki se ukvarjajo z različnimi poklici, so mi blizu in jih izjemno spoštujem. Taka sta tudi Nataša Čagalj in Peter Movrin, ki sta zelo uspešna v modnem svetu v tujini in sta me predlagala za sodelovanje z blagovno znamko in takrat še živečim oblikovalcem Alberjem Elbazom, za katerega sem takrat prvič slišala. A ko sem spoznala njegovo delo in njegov odnos do mode, sem bila nad njim navdušena. Oblačila, ki so nastala, so plod skupnega sodelovanja in so zame nekaj posebnega. Tudi sama jih nosim, saj so mi poslali skoraj celotno kolekcijo, ki je bila potiskana z mojimi motivi, in na vsakem oblačilu je odtisnjen tudi moj podpis. Zelo zanimiv občutek je nositi nekaj, kar si sam podpisal, mogoče podoben občutku, ko si oblačilo zašiješ sam.
View this post on Instagram
Ste sodelovali tudi s katero drugo modno hišo oziroma imate željo po sodelovanju s katero od njih?
Že od 90. let do danes občasno sodelujem z Almiro Sadar, ki jo izjemno cenim kot modno oblikovalko in profesorico na NTF. Pred kratkim pa sem sodelovala tudi z revijo 24HTSI, ki je priloga o življenjskem stilu Financial Timesa, kar se je prav tako zgodilo nepričakovano. Že v času pandemije in zaprtja sem začela tiskati na iztrgane strani iz revij, ki mi jih je prinašala sodelavka revije 24HTSI Lisa Corva. Ko je na obisk v moj atelje v Švicariji pripeljala tudi eno od urednic, sta bili obe mnenja, da je treba moj projekt z naslovom Lepota je večna predstaviti glavni urednici. Ta ga je uvrstila na razstavo na dogodku ob deseti obletnici izhajanja revije v Palazzina Appiani v Milanu, kamor so povabili sodelavce in ugledne goste iz modnega in poslovnega sveta. Tako je nekaj, kar je izvorno nastalo kot pomislek ob povečanem spletnem nakupovanju, ki je bilo v času političnega obvladovanja virusa eden redkih dovoljenih užitkov, pristalo na razstavi revije, ki se ukvarja s tem, kako denar porabiti. Takšni paradoksi se mi zdijo zanimivi, saj s svojimi deli ne želim pridigati, kako je treba živeti. Sopostavljeni fragmenti na mojih delih delujejo nepovezano, odnosi niso eksplicitni, zato se vzpostavijo dvoumnost, mnogoterost pomenov in včasih tudi humor.
Kje se za vas začne in konča umetnost?
Umetnost je del življenja. Zame zelo pomemben del, ne samo vizualna umetnost, zanimajo me tudi film, gledališče, literatura ...
View this post on Instagram
Kako trenutno vidite vlogo mladih umetnic, kakršna ste bili sami, v našem prostoru in njihov položaj?
Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje so študentke v veliki večini, kar bo prav gotovo vplivalo na samo umetnost, kako se bo v bodočnosti preoblikovala, katere teme bodo v ospredju in kakšen položaj bo imela v odnosu z drugimi področji naših življenj. Veliko je dobrih mladih slovenskih umetnic, ki jih v zadnjem času izpostavljajo tudi na tematskih razstavah, če omenim le dve najbolj odmevni, in sicer v Cukrarni z naslovom Vračanje pogleda in na trenutni v Moderni galeriji z naslovom Vedno na voljo. Med deli je tudi kar nekaj takih, ki se sprašujejo, kakšna je vloga umetnic ter kako živeti in preživeti z umetnostjo. Vprašanje ni novo, a vsaka generacija se z njim sooča na svoj način.
Pred leti ste izdali knjigo Zora was here, v kateri ste se sprehodili čez prostore (s tem pa tudi ljudi in čas) v Ljubljani, ki so vas izoblikovali. Bi morebiti katerega danes dodali?
Ja, lepo ste to povedali, prostori, ki sem jih opisala v knjigi, so me oblikovali tako, kot so danes za mlade pomembni prostori na Metelkovi, Dobra vaga, Kino Šiška ... Moje življenje v Ljubljani pa se zdaj odvija v trikotniku: Trnovo, Erjavčeva, Švicarija. Kar pogrešam, pa so kinodvorane v centru, saj poleg Kinoteke in Kinodvora ni nobene. Ne maram se z avtom odpraviti v kino in iskati parkirišče. Rajši grem peš ali s kolesom.
Pripravila Ajda Gregorc, fotografije Urša Premik
