Iskreni zgodbi ženske in moškega o tem, kako sta se izgubila v svetu, ki ni tu in zdaj

Vsi si po težkem dnevu radi ogledamo film brez vsebine ali si privoščimo pregrešno večerjo, a če vsak dan živimo samo za to, je čas za alarm.

Lifestyle, 19. 7. 2016

Beg od sebe

Diagnoza se v tem primeru lahko glasi: odmik od sebe, beg iz realnosti, eskapizem kot način življenja. Z nečim prijetnim se zamotimo, da ne čutimo neprijetnih čustev in pozabimo na težave. A ko ti umiki iz realnosti postanejo redni (in ta druga resničnost za nas postane pomembnejša od prve), na dolgi rok delujejo kot prava droga. Od določene navade smo odvisni, ne moremo in nočemo je opustiti, ker tako najlažje preživimo dan; če to vendarle poskusimo, doživljamo abstinenčno krizo; naša zasvojenost pa ne vpliva le na nas, ampak na vse okoli nas. Skoraj gotovo smo izgubili nadzor nad sabo in svojim življenjem.

Vsi vemo, da so droge beg iz vsakdana, ki prinaša težke posledice, zato se nas večina tej skušnjavi izogne. Precej drugačen odnos pa imamo do begov iz realnosti, ki na prvo žogo ne grozijo s težkimi posledicami, čeprav nam dolgoročno lahko zagrenijo življenje in slabo vplivajo tudi na naše zdravje. Na slabo plat pomislimo pri hrani, ki nam v obliki obilnih večerij prinaša dodatne kilograme in posledično nezadovoljstvo s samim seboj, slabšo samozavest in slabše zdravje. Negativni prizvok imajo igre na srečo ter računalniške igrice, o njihovi škodljivosti obstajajo študije in mnenja.

A kdo bi pomislil, da je lahko škodljivo pretirano gledanje priljubljene serije? Ali preveč strastno navijanje za nogometni klub? Ali pa tek, ki načelno dobro vpliva na nas in naše življenje?

Kje je meja med občasnim pobegom iz resničnosti in večnim begom iz svojega življenja? In da ne bo vse samo teorija, Elle razkriva dve zgodbi, ženske in moškega, ki sta tako dolgo zanikala svoja prava čustva, da sta se izgubila v svetu, ki ni tu in zdaj.

Špela, 29 let

Pred nekaj meseci sem si priznala, da nekaj ni v redu z mano. Že nekaj časa sem si bila sumljiva, vendar sem – kaj pa drugega – misli zavračala in zanikala. Potem sem se nekega jutra zbudila in se sita same sebe vprašala: No, česa se veseliš danes? Mogoče sem se želela samo pobrati iz postelje, ker nisem imela nobene volje začeti dneva. Ampak odgovor je bil tako absurden, da sem se z odejo pokrila nazaj čez glavo: Pica! Pica zvečer, ko si bom na HBO spet predvajala Dr. Housa.

"Vživljanje v namišljene zdravnike mi je bilo skupaj z okusom po pici edina motivacija?!"

Ja, vse drugo mi je bilo odveč. In v tem duhu je minilo že leto, odkar me je zapustil moški, s katerim imam otroka in nerešene finančne zadeve. Ločitev sem na prvi vtis prenesla stoično. Prijateljici sta me pripravljali na jezo, praznino, otožnost in kar je še teh čustev ob ločitvi, ampak jaz nisem čutila ničesar. Kot stroj sem prešla vse faze – od sodišča in papirjev do njegove selitve. In ko je končno prišel čas, da se doma sama usedem na najin kavč in soočim s situacijo, se še vedno ni zgodilo nič. Ni se mi ljubilo ukvarjati z lastnimi čustvi, bila sem preutrujena za notranje drame; treba je bilo preživeti naslednji dan. Klikala sem z daljincem in naletela na prej omenjeno serijo. Ker ves dan nisem dala nič v usta, sem naročila pico. In tako sem ob desetih zvečer sedela na kavču, prevelikem zame, si v usta tlačila italiano in gledala spletke in zapletke ljudi v belem. 

Takrat nisem vedela, da bodo moja edina družba skoraj vsak večer od tistega dalje. Kar zgodilo se je – vsakič, ko je hčerka zaspala, sem počela isto. No, dobro, pico je včasih zamenjal burger ali burek, Dr. Housa pa Talenti v belem. Kmalu se mi je začelo poznati na liniji, a bilo mi je vseeno. Ko mi je sodelavka očitala lenobo, ko me je popoldne čakal obisk centra za socialno delo – je bil moj edini cilj, da zvečer zavzamem kavč. Karkoli že se je pač zgodilo čez dan, če sem zvečer sedela na istem mestu in gledala Housa, sem imela občutek, da je vse v redu. Tudi če ni bilo. In seveda ni bilo. Če Mina ni zaspala isti moment, ko sem si to zamislila, sem postala živčna, da se me je mala dobesedno bala. Gledala me je z očmi, ki jih nisem želela videti, saj so mi sporočale, da sem zašla. In ko je končno zaspala – je bilo navidezno spet vse v redu.

Nikoli si nisem vzela niti minute, da bi se poglobila vase, da bi predelala svoje reakcije, da bi karkoli čutila razen okusa po ekstra porciji mocarele. Čez dan pa sem nihala od razdražljivosti do vseenosti in nazaj. Tistega prelomnega dne se v službi nisem mogla zbrati. Ko ni nihče od sodelavcev svetil v bližini, sem guglala. V iskalnik sem tipkala: brezvoljnost, apatičnost, tolažba s hrano ... dokler nisem našla članka o zanikanju svojih pravih čustev s tem, da počneš karkoli, kar te zamoti do nezavesti. In dojela sem, da to počnem. Dojela sem, da nočem vedeti, kaj čutim, ker je bilo tako lažje.

Moja oaza, kjer so vsi problemi izginili, ne da bi za to karkoli naredila, je bil moj kavč. Dojela sem tudi, da sem zanemarjala hčerko – seveda je bila sita, oprana in zdrava, a jaz, robotka, ki bi morala biti njena mama, nisem bila nikoli zares prisotna. Bila sem že na poti samoobtoževanja, potem pa sem se raje obrnila.

Dobro je bilo, da sem se zavedla zdaj, sem si rekla. Tisti večer sem zlezla v posteljo skupaj z Mino in zaspala kot ubita. Sredi noči, potem ko sem dobila nekaj desnih krošejev od male, sem se preselila v svojo ... v najino posteljo. Nisem mogla takoj zaspati nazaj, v glavi so se mi vrteli filmi preteklosti. Česa vsega si nisem priznala! Začela sem čutiti vse mogoče, bil je to ubijalski vrtiljak čustev, smrtonosna centrifuga! Že zdavnaj sem vedela, da me ne ljubi več. Da me nikoli ni. A to je bilo preveč boleče, da bi si priznala. Namesto tega sem bila še bolj zaljubljena vanj. In to v fazi, ko bi morala zaljubljenost že davno preiti v ljubezen. A ker sem podzavestno čutila, da ni moj, so se v meni sprožali vsi mogoči hormoni, od njih sem bila zadeta. Tolažila sem se, da me zaradi Mine ne bo zapustil, a ravno to je storil, saj sem se pred njegovimi očmi spreminjala v čustveno razvalino. Ki se je hkrati pretvarjala, da ni nič narobe.

Že kako dolgo! Ko je šel, sem svojo zasvojenost z občutki zaljubljenosti oziroma trpljenja zaradi nesrečne ljubezni zamenjala z vživljanjem v občutke akterjev v seriji. In s tolažilno hrano. Po neprespani noči, ko sem doživela razodetje, sem svojo staro navado prekinila.

Počasi sem si dovolila čutiti. Tako sem veliko večerov sicer prejokala, a zdaj, po mesecu in še malo, lahko rečem, da sem se pobrala. Ne moreš pretentati samega sebe. Soočenje s sabo, s svojimi čustvi, je bilo moj najpogumnejši korak v življenju. Proces še traja, a zdaj sem sama svoj doktor, dr. House je preteklost.

Matic, 24 let

Lahko bi rekel, da tečem, odkar vem zase. A bi se zlagal. Teči sem začel, ko nas je zapustil oče, pri 17. Odšel je nenapovedano, z ljubico, s sestro nama je rekel samo, da ga lahko kadarkoli pokličeva. Sploh ne vem, kdaj se je vse skupaj dogajalo in zgodilo in v podrobnosti se, v nasprotju s sestro, nikoli nisem spuščal. Nikoli ga nisem poklical sam od sebe, nekaj časa je klical on, potem so se klici zredčili na nekajkrat na leto. Ko je spakiral, sem se dobil s kolegi in se ga napil do onemoglosti, da bi čim manj čutil. Hotel sem samo otopeti. A ko sem se streznil, je bila praznina še večja. Kakšen teden sem hodil po svetu kot senca, se počutil izdanega, jeznega, nato spet krivega, predvsem pa neljubljenega. Mama je bila sesuta in se je ukvarjala samo s svojim preživetjem.

Teči sem začel, ko mi je sosed, ki je poznal našo družino, rekel, da mi garantira, da se bom s tem rešil krize. Najprej sva tekla skupaj, kar me je motiviralo, drugače sem bil precej brez volje za start. Res pa je bilo, da sem se po teku vedno počutil neprimerljivo bolje. Sčasoma sem začel teči sam, saj sem tekel vsak dan, sosed pa ne. Vsak dan je bil dolg do točke, ko sem obul svoje tekaške copate. Z vsakim korakom so občutki, ki sem jih imel čez dan, izginjali. Tekel sem v dežju, tekel po snegu, tekel s prehladom, tekel sem, medtem ko so prijatelji popivali, tekel sem, medtem ko so lovili punce.

Eden od njih je nekoč, ko smo se družili in nisem hotel piti, želel sem si samo domov in teči, rekel, da sem od teka odvisen in da se skrivam za njim. Branil sem se z vprašanjem, kaj je lahko slabega v teku, ki mi je pomagal preživeti krizo, ko je oče odšel, in ki je dober za zdravje in formo. Drezal je dalje, češ da ni nič narobe s tekom, dokler ne postane obsesija in sredstvo, s katerim bežiš od sebe, in takrat sem izbruhnil: nahrulil sem ga, naj se ne vtika vame, ker nima pravice, sploh ne kot nekdo, ki se vsak vikend napija, da bi pozabil težave.

Doma sem komaj dočakal, da sem se preoblekel v tekaško opravo, in res – po teku je bilo vse spet v najlepšem redu. A kolegu, ki sem ga naslednji dan videl, se ni zdelo tako. Očitno sem ga užalil, vendar mi ni bilo mar. Pred enim letom pa mi je začela mama utrujati, zakaj nimam socialnega življenja. Tudi njo sem odgnal od sebe v obrambi, tudi njo sem užalil, rekel sem ji, da je sama kriva, če ni mogla obdržati očeta. Ni se mi posvetilo, da z nikomer več nimam odnosa, odkar je oče šel, da imam odnos samo še s tekom. Dokler si nisem nesrečno natrgal kite.

Zadnje čase, ko gledam nazaj, vem, da je imelo to svoj pravi namen, takrat pa se mi je zrušil svet. Doživljal sem konkretno abstinenčno krizo. S tekom nisem le bežal od sebe, z njim so se mi sproščali endorfini, ki so opravili z mojo malodušnostjo.

"Zdaj pa sem bil čisto na tleh. A bil je to čas, ko sem si moral pogledati v oči. In grenko spoznanje je bilo: Tek je bil edina smiselna stvar v mojem svetu in držal sem se ga kot pijanec plota, zato je postal moja glavna težava – kompenzacija za življenje."

Abstinenčna kriza je bila huda, prešla je v depresijo, zato sem obiskal terapevta. Povedal mi je isto, kot sem dojel sam, a rabil sem njegovo potrditev, da sem si lahko verjel. Zdaj sem na točki, ko se trudim dopuščati si čutiti karkoli; vseh čustev, povezanih z očetom, mi še ni uspelo izbezati iz sebe, a ne bom obupal.

Raziščite na spletu

psihosoma.si/toleriranje-custev
Človek, ki pogosto tlači čustva, težje uravnava svoje telesno in duševno ravnovesje. Z neizražanjem čustev izgubljamo stik s samim seboj. Sčasoma nam tako namesto široke palete najrazličnejših čustev ostanejo le še tista najbolj intenzivna, najmočnejša in neobvladljiva, saj edino ta zmorejo prodreti skozi ščit potlačevanja.

Če smo se ujeli v trdovratnejše vzorce tlačenja čustev, je ena izmed metod pomoči TRE (Tension, stress and trauma Releasing Exercises).

sedona.si/tlacenje-in-izrazanje-custev.html
Potlačiti pomeni prikrivati čustva, jih potisniti tja, od koder so prišla, jih zanikati, zatreti in se pretvarjati, da jih ni. Vsako čustvo, ki se ga zavedamo in ga ne opustimo, se avtomatično shrani v delu našega uma, ki se imenuje podzavest. Če dovolj dolgo nismo pozorni nanje, jih potlačimo v globine podzavesti.

Pomagate si lahko z metodo Sedona.

Pripravila Nina Pretnar

Preberite še: Maja in Toni iskreno o tem, kako je v razmerju s štirimi osebami

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri