Kdo smo?

Elle se je že pred časom o integriteti pogovarjala z Darjo Barborič Vesel, univ. dipl. socialno pedagoginjo. Šele ko boste prebrali tole, boste spoznali same sebe ...

Lifestyle, 18. 9. 2016
Kdo smo? - Foto: imaxtree

Kako bi opisali pojem osebne integritete?

Kot zmožnost posameznika, da prepoznava svoja občutja, čustva, misli. Da ve, kaj zaznava, čuti, misli, ter da se omenjenim procesom ne izmika in jih ne negira. Delovati v skladu s svojo integriteto pomeni reflektirati, se soočiti, razmisliti o svojem notranjem svetu in delovati v skladu z njim.

Izhajajoč iz takšne definicije je težko predstavljivo, da nekdo ne bi imel integritete, res pa je, da so določeni ljudje tako odtujeni od samih sebe, da jim ugotovitev, kaj sploh hočejo, kaj čutijo, kakšno je njihovo mnenje, pomeni zelo hud problem. Delovanje v skladu z lastno integriteto lahko razumemo kot stopenjsko: najprej zavedanje sebe in svojih občutkov, nato razmislek, refleksija (kako se bo okolica odzvala na moje hotenje, kaj je zame res primerno, pravilno ...) ter na koncu delovanje.

Na žalost res veliko ljudi deluje le na zadnjih dveh stopnjah, in tako njihovo delovanje vodi predvsem oziranje na druge. Popularna, populistična psihologija pa nas po drugi strani spodbuja k ravnanju predvsem iz prve stopnje, le iz surove zaznave brez upoštevanja sveta okoli nas (zdrav egoizem).

Kako zrastemo v osebo z notranjo integriteto? Je odvisna predvsem od vzgoje oziroma odnosa staršev do otroka in socializacije ali jo je mogoče zavestno 'popraviti' oziroma pridobiti pozneje, v odrasli dobi?

Najbolj pošteno bi rekla, da se z občutkom integritete rodimo, da je človeku lasten, socializacijska naloga vzgoje naj bi bila, da nas nauči loviti ravnovesje med občutki, razmišljanji, integriteto ter realnostjo sveta, v katerem živimo. Starši v vnemi, da bi primerno vzgojili svoje otroke, včasih sicer pretiravamo in jih 'prevzgojimo', želimo preveč prilagoditi družbi.

Mogoče pa je seveda tudi nasprotno – da nam starši prek vzgoje ne dajo možnosti, da bi se naučili pri ravnanju, odločanju upoštevati svet okoli sebe in ostanemo na neki stopnji nezrelega otroštva, ki je popolnoma funkcionalno pri bioloških petih letih, pri 35 pa ne.

O življenju skladno s svojo integriteto lahko resnično govorimo takrat, ko je posamezniku uspelo integrirati dele svoje osebnosti v neko smiselno in funkcionalno celoto. Integriteta je ena izmed tistih komponent osebnosti, ki resnično pridobiva z leti in izkušnjami (če se seveda hočemo kaj naučiti iz njih, kar sploh ni zelo pogosto početje).

Delovanje v skladu z integriteto je nekako pokazatelj uresničene osebnosti, relativno zdrave, funkcionalne psihične strukture. Ki se je tudi zmožna upreti rigidnosti, ni toga, ne deluje le po naučenih vzorcih ter se spreminja v skladu s svojimi življenjskimi izkušnjami, spoznanji. Če strnem, mogoče je prav integriteta komponenta, ki nam pokaže, koliko je bila določena oseba pripravljena stopiti na pot samorazvoja, samorealizacije, zrelosti, modrosti.

Kakšna je razlika med spoloma? Se zaradi družbenih vlog skozi zgodovino integriteta žensk na splošno razlikuje od integritete moških?

To je zelo obsežno vprašanje, ki ga ne bi rada poenostavljala. Mogoče le to, da lahko glede na socializacijske načine deklic/dečkov in družbeno vlogo žensk/moških morda res zaključimo, da ženske bolje zaznavamo svoje občutke, smo bolj v stiku s svojimi čustvi, mislimi, se torej bolj zavedamo svoje integritete kot moški, ki prek socializacije niso prejeli toliko spodbud za raziskovanje svojega ali pa tujega notranjega sveta (sicer zelo obsežna in zapletena tema).

Po drugi strani pa nedvomno več moških ravna v skladu s seboj, saj so v nasprotju z ženskami manj socializirani, kar zadeva zaznavanje svojih in tujih občutkov in posledično tudi manj vešči ugotoviti, kaj se dogaja v drugem in v njih samih. Hkrati pa so moški bolj socializirani, ko gre za oblikovanje sveta po svojih merilih, delovanje z manj oziranja na posledice, predvsem v odnosih. Tako pride do na prvi pogled nenavadne realnosti, da ženske bolj poznamo občutke, moški pa se bolj ravnajo po njih.

Sama zgodovina pa sicer kaže, da ravnanje v skladu z lastno voljo, integriteto, ni zares vezano na odprtost družbenega prostora. Pogosto prav nasprotno, šele ko so okoliščine težke, stiske hude, se človekova psiha prisili delovati (na primer v koncentracijskih taboriščih) – v takih situacijah v resnici vidimo, kdo smo in česa smo zmožni.

Recimo, da trdno verjamemo v določene vrednote, ki smo jih vzeli za svoje, in tudi delujemo v skladu z njimi ... Nas lahko ta neomajna prepričanja v določeni situaciji spravijo v neugoden položaj?

V bistvu vedno. Neomajna prepričanja nas bodo brez sence dvoma spravila v neugoden položaj. Rekla bi sicer, da le na kratki rok, v trenutku, ko bi bilo bolj udobno, da bi lahko pokimali, ne izstopali ... Srednjeročno pa to pomeni, da se postavimo zase, nagrada za preseganje zgoraj omenjenih strahov je čudovit občutek, da vsaj malo krmilimo svoje življenje.

Dolgoročno pa delovanje v skladu s seboj preprosto pomeni, da bomo preživeli – kot samostojna, suverena oseba. Saj veste, z vsakim kompromisom se odrečemo delu sebe ... kako dolgo traja, da nas sploh ni več? Kompromis je tako smrtonosno orodje tako lastne integritete kot tudi (v nadaljevanju) medosebnih odnosov.

Sosed nas zjutraj, ko zaradi novozapadlega snega ne more na pot z avtomobilom, prosi, da ga zapeljemo v službo, kjer ima res pomemben sestanek. S tem bi sami ogrozili svoj odnos s šefom, ki ne mara zamujanja in ki smo mu obljubili, da bomo do določene ure zaključili projekt ... Zaradi tega dejstva bi prošnjo radi zavrnili, a se zaradi 'v sebi zakoreninjene nesebičnosti' odločimo za pomoč sosedu. Kako vidite takšno odločitev?

Gre za odličen primer nezrelega, s sodobno instant psihologijo podprtega razmišljanja. Zakoreninjena nesebičnost ne obstaja. Lahko govorimo le o zakoreninjenem vedenjskem vzorcu. Torej – v tem primeru bi se človek, ki ravna v skladu s svojo integriteto, predvsem odločil ter s svojo odločitvijo ne bi imel težav. Ne bi obžaloval, ne bi se izgovarjal ne na nesebičnost ne na šefa, tudi sam pri sebi ne. Integriteta ni vezana na splošne moralne obrazce družbe, v kateri oseba živi.

Oseba z integriteto družbene norme razume, razume pa tudi svoje potrebe, svoja načela. In se odloči v skladu s tem. Tako lahko sledi svoji integriteti tako tisti, ki bo pomagal sosedu, saj verjame, da je medsosedsko sodelovanje za obstoj male skupnosti nujno potrebno, ali pa čuti empatijo do sosedove stiske, kot tudi tisti, ki je prepričan, da je služba danes temeljna vrednota, predstavlja možnost preživetja, kakršnega pozna, in tega ni pripravljen ogroziti zaradi sosedove zagate. Gre torej bolj za delovanje skladno z našimi občutki, mislimi, vrednotami, ne za prilagajanje drugim in posledično občutek žrtve.

Kadar gre za nesebično, altruistično dejanje, nimamo nikoli občutka, da smo škodili sebi. Nesebičnost nima cene, če cena je, v kakršnikoli obliki, potem ne gre za nesebičnost.

Kje so meje: se je bolj higienično odločiti za dobro drugega kot za svoje dobro?

Higienično je v bistvu tisto, s čimer bomo lahko mirno živeli. Gre za našo odločitev, ki je, če smo ravnali v skladu s svojo integriteto, prosta obžalovanja, ne potrebuje priznanja, kaj šele povračila. Kar pa je res higienično, kot pravite, je prevzeti odgovornost za odločitev. Če se navežemo na prejšnji primer, bi se to slišalo nekako takole: »Dobro jutro, šef. Se opravičujem, da motim; sosedu je zametlo dvorišče in potrebuje prevoz v službo. Odločila sem se, da ga zapeljem. Verjetno bom prišla pozneje, kot sva se dogovorila, upam, da lahko razumete. Dala bom vse od sebe, da bom dogovorjene zadeve opravila kar najhitreje in korektno.«

Ali pa se lahko odločim nasprotno: »Miha, vidim, da imaš sitnost, a danes imam res nujne zadeve v službi, vse gre na minute, tako da zdajle grem. Upam, da lahko razumeš, z veseljem pomagam, ko se vrnem, zdajle pa bi si s pomočjo tebi nakopala hude težave.« Pomembno je, da v vsakem primeru izpustimo izgovarjanje, kot je: »Res ne morem, saj veš, če bi le lahko ...« Človek, ki prevzame odgovornost za svojo odločitev, je verjetno ne bo utemeljeval s frazo, da nečesa ne more storiti, ta je rezervirana za občutek žrtve.

Ko nas nekdo prosi nekaj, česar nismo pripravljeni narediti, se večina ljudi še vedno zateka v male laži (češ da nam je žal, vendar trenutno nimamo časa ipd.). Zakaj preprosto ne rečemo ne?

Na kratko bi rekla, da predvsem zato, ker smo leni. V smislu razmišljanja. Potrebno je nekaj miselnega napora, da ugotoviš, kaj pomenijo male laži, izmikanja. Nato pa je potrebno še zdržati neugodje, nelagodje pri tem, da nismo zadovoljili drugega. Da ne bo nagrade, aplavza. Najpogosteje gre za težnjo izogibanja konfliktu, ki ga na prvo žogo razumemo kot problem, nekaj slabega, najpogosteje napornega.

Če človek malo razmisli, pa pride do neizbežnega zaključka, da je konflikt gradnik odnosa, saj pokaže, kdo sem jaz, kdo je drugi, kaže medsebojno iskrenost, visoko stopnjo zaupanja sebi in drugemu. Vse našteto je nujno potrebno, da relacijo med dvema ali več ljudmi sploh imenujemo odnos. Torej, odnos, v katerem se izmikamo, tega imena preprosto ne more imeti, če bi bili v lažeh in izmikanjih dosledni.

Sploh v intimnih razmerjih navadno nismo in tako se nam zgodijo prepiri, ki nam omogočijo predstaviti se drugemu kot oseba z lastnimi občutki, mislimi, integriteto. Pustimo ob strani vso navlako, ki jo zaradi nakopičene frustracije v prepiru dodamo. Zato se mi zdi seveda pomembno, da se izrazimo v tistem trenutku, ko ugotovimo, kaj hočemo, česa nočemo ...

Se lahko naučimo reči ne, čeprav smo vse življenje delovali drugače?

Seveda, reči ne, kadar res tako mislimo in čutimo, je močno povezano z izkušnjami in zrelostjo, ki jo pridobimo iz njih (če jih seveda reflektiramo, razmislimo o njih, se hočemo česa naučiti). Otroci imajo zelo jasno izrisano integriteto, pogosto jim je takoj jasno, kaj hočejo in česa ne. Niso pa še zmožni celostnega delovanja. So v nekakšni neizkušeni, nezreli, egocentični fazi.

Empatije se bodo učili pozneje, moralni razvoj jih še čaka. Zato je velika težava, če odrasli ljudje delovanje v skladu z integriteto razumejo kot nekakšen regresiran, otroški ne. K temu nas pogosto vabi 'instant populistično psihologiziranje', češ postavite se zase. Zadeva je za odrasle veliko bolj kompleksna.

Ne moremo na primer samo reči »Ne ljubi se mi na nedeljsko kosilo k tašči«, ker smo v eni točki soočeni s številnimi občutki, emocijami ter mislimi. Ne ljubi se nam, saj smo lahko končno en dan doma in počnemo, kar nas je volja. Po drugi strani pa bi radi imeli dober odnos z moževimi starši, nočemo zapletov, vemo, da naša tašča res komaj čaka, da vidi našo družino, hkrati je tu naš mož, ki je navezan na svoje starše, pa dejstvo, da vedno računamo na taščo, kadar nam gre kaj narobe ...

Otroško egocentrično razmišljanje bi se ustavilo le pri zavedanju trenutnih impulzov, da se nam ne ljubi. Obenem pa ima edino otrok realno možnost pričakovanja, da ga bomo brezpogojno ljubili kljub nezrelemu in egocentričnemu ravnanju v odnosih ter ga z vso ljubeznijo učili čarovnije razumevanja in skrbi ne le zase, temveč tudi za druge. Ne le to, pripravljeni smo ga kljub temu ljubiti.

Odrasel, odgovoren človek pa v svojo integriteto vnese tudi druge, bolj kompleksne vidike odločitve hočem/nočem.

Ali je dovolj reči samo ne ali moramo ta ne v imenu dobrih odnosov razložiti? Kaj pa ne otroku? Naj bo utemeljen?

Temeljno vodilo razlage je vedno motivacija poslušalca. Če osebo zanima, potem je seveda v dobro odnosa, da razložimo svojo odločitev; a razlaga ne pomeni kup opravičevanja in izmikanja. Dobri odnosi so vedno posledica pristnosti, spoštljivosti, zaupanja v odnosih, tudi v primeru, ko zavrnemo željo osebe.

Kar zadeva otroke, je enako kot z odraslimi – razložimo, če jih zanima. Izrazito pomembno pa je, da pri tem uporabimo kar najmanj besed. Razložimo, ne opravičujemo, končamo.

Precej ljudi zavrnitev težko sprejme.

Navadno se ljudje odzovemo bolj na način zavrnitve kot na zavrnitev samo. V trenutku, ko se v komunikacijo prikradejo manipulacije v obliki izgovarjanja, izmikanja, prenašanja odgovornosti na drugega, ljudje izgubimo občutek povezanosti, avtentičnosti, v bistvu zaznamo, da z drugo osebo nimamo odnosa, da se je pojavila tako imenovana odnosna luknja, ter na to reagiramo z izražanjem nezadovoljstva.

Po mojih izkušnjah jasno, prijazno, tudi empatično predstavljena lastna mnenja, ki seveda lahko predstavljajo zavrnitev želje drugega, navadno okrepijo odnos, ne pa ranijo. Kar je logično, saj v odnos pripeljejo iskrenost, avtentičnost, spoštovanje, zaupanje.

Kako je integriteta povezana s samopodobo? Človek s slabo samopodobo išče različne zunanje potrditve, na vsak način se želi pokazati v najboljši luči, ob čemer težko ohrani pristnost, poštenost, težko prizna lastne napake, deluje le za lastno korist, pa čeprav preko trupel ...

Res je, slaba samopodoba ali mogoče bolj slaba samopodoba, združena s težnjo, da bi vseeno veljali za boljše, ne bili boljši, otežuje ravnanje v skladu s svojo integriteto. Slaba samopodoba, ki se je oseba zaveda, ne vpliva nujno povratno slabo na osebo. Bolj verjetno takšna situacija postane močan motivator za osebnosti razvoj. Nevarna je tako imenovana nereflektirana slaba samopodoba, ki osebo res vleče v potrjevanja od zunaj, pohvale ...

Nikakor ne smemo pozabiti, da ne delujejo vsi ljudje s slabo samopodobo v odnosih destruktivno. Dejstvo pa je, da ima večina ljudi, ki iščejo potrditve, določene težave na nivoju samopodobe, mogoče bolj samospoštovanja. Samo poskrbeti, da dobimo potrditve naših zmožnosti, dosežkov, ne bo realno dvignilo naše samopodobe. Populistična psihologija pa nas še dobesedno poriva v ta nezdrav in nesmiseln vzorec, češ, poskrbite zase, če se res odločite, bo šlo, nagrajeni boste z uspehom ...

Če se navežemo na Elle: ni prav veliko žensk, ki lahko dosežejo vizualne standarde s fotografij, kar bi bilo lahko leglo katastrofalne samopodobe, pa vendar lahko te podobe, nasveti vzbudijo kreativnost, da pri sebi najdemo točke lepote in jih predstavimo sebi in svetu okoli nas.

Razlika v besedah člankov je lahko minimalna, a v tonu pisanja izredno velika – učinek pa posledično neizmeren in navdušujoč. Kot tudi razlika v načinu dojemanja bralk omenjenih člankov – ali nadgrajujem nekaj dobrega v sebi in na sebi ali pa vidim predvsem, kaj ni v redu, kar mi načenja samopodobo in samospoštovanje, in si praktično iztrgam dušo in pretegnem telo, da poskušam s popravljanjem sebe dvigovati svojo vrednost.

Dobra samopodoba v bistvu pomeni, da se zavedamo samih sebe, svojih talentov oziroma veščin in tudi svojih omejitev ter da z vsem tem lahko živimo. Se sprejemamo kot celostno bitje. Realnost je, da je večina ljudi na tem svetu, celostno gledano, povprečnih. Trenuten, populističen pogled na samopodobo pa odvzema možnost zadovoljstva človeku, ki je povprečen ali pri določenih rečeh celo izrazito slab, kar v množici še vedno pomeni povprečen. Če začnemo dobro samopodobo združevati z dosežki, namreč dobimo maso negotovih, nezadovoljnih ljudi – in z njo je otročje lahko manipulirati, saj se nedvomno ne bo odločala v skladu s svojo integriteto.

Integriteta pomeni tudi prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja in besede. Kaj to v resnici pomeni? Če na primer prelomimo obljubo, da bomo nekomu pomagali pri napredovanju v službi, ker smo ugotovili, da to ni v skladu z našimi načeli – kako naj bi ravnali? Preprosto priznamo, da smo se prenaglili, in se opravičimo?

Prevzemanje odgovornosti pomeni predvsem zavedanje, da smo se sami odločili za neko dejanje, ki se nam je pozneje, navadno ko je bilo že storjeno, izkazalo kot neželeno. Zorenje človeka, osebnostna rast pogosto pomeni, da pridemo do novih življenjskih spoznanj, lahko tudi rečemo, da smo si premislili. Saj življenje ni beton!

Tako res ne vidim druge možnosti, kot da ocenimo, kaj resnično mislimo, pa tudi občutimo ob takšni dilemi. Je bolj v skladu z menoj, da v tej situaciji izpeljem, kar sem prijateljici obljubila? Ali pa sem prišla do spoznanja, da je to v nasprotju z mojimi vrednotami in bo tudi mene predstavilo na način, ki mi ni blizu? Mogoče tudi vplivalo na najin odnos na način, ki ne bo ravno konstruktiven (občutek dolžnosti ter sovražnost, izhajajoča iz tega)?

Kot vedenjski vzorec je opravičilo preprosto, obvladajo ga že triletni otroci. Na nivoju odnosne pristnosti pa je zadeva v bistvu boleča, saj se moramo najprej soočiti s seboj, svojo ranljivostjo, svojimi slabostmi, in jih kot takšne tudi izpostaviti drugemu kot razlog svoje napake. To pa nikakor ni lahko in niti preprosto. Mogoče je tu razlog, zakaj mnogo ljudi opravičila sploh noče več slišati – gre le za besede, ki lahko ne pomenijo nič, hkrati pa dodatno ranijo že tako ali tako načet odnos.

Kaj pa v primeru, da nas je zavedel strah pred porazom in smo ravnali povsem nemoralno – na delovnem mestu si na primer prilastimo zasluge za delo, ki ga je opravila sodelavka, in ne mi? Je opravičilo dovolj? Ali takšno dejanje pomeni, da nismo človek z integriteto?

Samo oprosti zagotovo ni dovolj, resen izraz obžalovanja pa je največ, kar je mogoče. Obžalovanje in prevzem odgovornosti (naredila sem napako, strah me je zavedel, res mi je žal ...). Takšno dejanje seveda ne pomeni, da nimamo integritete, pomeni le, da nismo ravnali v skladu z njo. Ker nismo nadljudje, se nam to nenehno dogaja, pomembno pa je, da poleg opravičila poskrbimo še, da takšna izkušnja tudi za nas ni zaman.

Zdi se, da ima v današnji slovenski družbi vsakdo svoj vrednostni sistem, da ni več prav veliko splošnih vrednot, ki bi jih ljudje trdno upoštevali. Kaj menite o tem?

Zdi se mi koristno, da se je tako imenovani socialistični sistem vrednot porušil, tako kot prej krščanski. Ne verjamem, da smo omenjenim vrednotam sledili, ker smo jih spoštovali, vzeli za svoje. Mogoče bolj zaradi strahu in 'lenobnosti'. Nam je pa krizna situacija preprečila smiselno preverjanje družbenih in osebnih vrednot. Zdi se, kot da je vse prepredel strah, neka anksioznost, ki številnim ljudem preprečuje razmišljanje in sledenje svoji integriteti, bolj ravnamo nekje med brezvoljnostjo, nesmislom in paniko.

Ko se pri ljudeh vklopijo ravnanja iz tako imenovanega plazilskega dela možganov, ni več veliko prostora za resno razmišljanje, kaj se nam res dogaja, kam res gremo, kaj je res dobro. In tako, ker si želimo samo, da bi bili lahko varni, srečni, vzgajamo svoje otroke na relaciji med neskončnimi zahtevami (šport, glasbena šola ...) ter kokonom navidezne udobnosti (samo da jim bo dobro).

Ter vedno znova izvolimo politično opcijo, ki nas je pripeljala v zagato, in sicer iz strahu, da bo sprememba mogoče za nas, intimno, še slabša. Kar je na kratek rok verjetno sicer res, ne pa na dolgi rok. Tako razmišljajo 'panični možgani' in seveda ni naključje, da je praktično vsa medijska predstavitev problema ustrahovalno paranoična. Prestrašene ljudi je izrazito lahko manipulirati, zato se je tudi vse skupaj nekako začelo z mediji, ali ne?

Tudi sprejemanje drugačnosti je del osebne integritete. Toda ali se vam ne zdi, da se lahko splošne družbene norme včasih s tem izključujejo? Da na primer žensko, ki se odloči za samsko življenje brez otrok, si torej ne želi ustvariti družine, menjava partnerje, potuje, se zabava ... na neki način še vedno diskriminira družba (zakon o davku na samsko življenje?), in ne posamezniki? V tem primeru posameznik z notranjo integriteto presega družbena načela?

Imate prav, posameznik, ki ravna v skladu s svojo integriteto, pogosto presega družbena načela, spomnimo se samo enega od bolj znanih – Sokrata. Na koncu je zato, da je ostal v skladu s svojo integriteto, popil Strup. Ni mu bilo treba, lahko bi svoje besede 'vzel nazaj' in preživel. Odločil pa se je, kot se je, in postal vzgled.

V primeru, ki ste ga navedli, pa imamo po mojem prav zanimivo situacijo. Kdo diskriminira koga? Ženska se odloči živeti na sebi lasten način, v skladu s svojo integriteto. V skladu z integriteto pomeni tudi prevzemanje odgovornosti za svojo odločitev. V omenjenem primeru se ženska odloči ravnati v skladu s seboj in v nasprotju z družbenimi normami (solidarnostni sistem, na katerem bazira socialna varnost). Torej, ona v družbo ne prispeva vložka družbene varnosti.

Ker imamo družbeni konsenz, da so za obstoj socialnega sistema, kakršnega imamo, otroci nujen pogoj, je odsotnost teh variacija, ki zamaje sistem. Če je variacij malo, se to praktično ne pozna, ko pa presežemo kritično vrednost, začne biti zanimivo. V tem primeru bi rekla, da plačilo preseže neenakost, diskriminacija pa se zgodi, ko omenjena ženska na primer ne more napredovati v službi, ker nima otrok, ne sme kupiti avta, ker je sama, sme nositi le za samske dovoljene obleke, ne sme živeti sama, da ne bi bilo moralne grožnje in podobne neumnosti, ki pa so seveda samo moja domišljija.

Na srečo ni tako in zdi se mi, da ima naša družba izjemno visoko tolerančno stopnjo do posameznikov. Obstaja pa množica drugih primerov, ko je družba de facto praktično onemogočila posameznika, ki je sledil svoji integriteti, ta pa je bila v nasprotju z družbenimi vrednotami, na primer istospolno usmerjeni, globoko verni v partijskem sistemu ...

Tu pa gre za resno diskriminacijo kot posledico sledenju lastni integriteti. Vendar pa si moramo biti na jasnem, da integriteta ni političen pojem, in tako ne spada v ustavo ali kaj podobnega. Je osebna, intimna zaznava sebe in kot takšna posameznikova intimna pravica, za katero ne polaga računov nikomur, in nihče drug naj ne bi (razen nezavedno) vplival nanjo.

Pripravila Mojca Zemljak

Preberite še: Zakaj moški ljubijo drugače? in So partnerji, ki več seksajo tudi srečnejši?

Priporočamo tudi članek: Ne boš verjela, kaj te lahko dela zelo nesrečno in Zakaj moški obožujejo zahtevne ženske?

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri