Odnosi: Poroka ali Si upam za vedno?

»Zadnjič sem, ko sem govorila o Bojanu, rekla mož, si lahko misliš,« se čudi neporočena znanka. »Nisva več fant in punca, to sva bila pred desetimi leti, najstniško se mi tudi zdi reči moj tip in posesivno moj, partner je v redu, ampak le v bolj strogem okolju, zato sem rekla – mož.« »Ali ne bi bilo lažje, če bi se poročila?« vprašam napol resno.

Odnosi: Poroka ali Si upam za vedno? - Foto: Profimedia

»To ni za naju. Kdaj sva se odločila za neporoko, niti ne vem. Bilo je nekakšno tiho strinjanje, potem ko sva se v debatah z ljudmi moje in njegove starosti slišala pljuvati po vsem, kar je ujeto v zakone. Kar poroka je … zakon,« ona resno razlaga. Romantika pa taka. Se nas je v zadnjih letih tako malo poročilo, nas, ravno prav zrelih za zakonsko zvezo, ker mi ne maramo institucij in je v nas živ uporniški duh, in so se v medijih zato brali takšni naslovi:

Slovencem poroka ne diši?

Verjetno je odpor naše generacije proti normam, ki so jih preveč pridno spoštovali naši starši, res imel kaj s tem, in posledično tudi nemodernost porok, pa finančni šoki zaradi pričakovanj, kako lepa naj bi današnja poroka bila, pa še preveč živčne priprave na usodni da(n), ter zoprni formalni zapleti ob ločitvah, ki jih je danes tako zelo veliko ...

Pa čisto zares ti razlogi zmanjšujejo število porok ali so le izgovori, ki si jih sedaj lahko privoščimo, pa nas ne bo nihče okrcal, ker nam zmanjkuje poguma? »Potrebovali bi brco v rit, kot se reče,« pravi moja sogo­vornica, »mogoče res le svoj strah pred veliko življenjsko pomoto utapljamo v izgovarjanjih, češ da gre samo za papir, pogodbo dveh in fešto za druge, češ da smo moderni, in ne staromodni, kot sem zadnjič brala na enem od forumov.« Odkar nam ženina ne izbira več oče, si ga same ne upamo izbrati. Se za proti odloča razum ali srce?

»Zunanji razlogi seveda niso zanemarljivi, vendar pa se večina poroki izogiba iz globljih razlogov, ki so večinoma nezavedni,« pravi Janja Frelih Gorjanc, univ. dipl. psihologinja, specialistka za zakonsko in družinsko terapijo iz Inštituta Krog, »skupni imenovalec pa je strah pred zavezo. Kdo pa bi se še poročil, če je vso dobo odraščanja gledal svoje starše, ki so ‘potrpeli’ drug z drugim v slabem zakonu in nikoli bili srečni! Vse to ‘potrpljenje’ je kradlo energijo tudi starševstvu: otroci s(m)o bili ali (čustveno) zanemarjeni ali pa zlorabljeni kot čustveni partnerji svojim staršem. V vzdušju, ki ga zapoveduje potrošniška družba, je odnos postal papirnata brisača, ki jo po uporabi zavržeš in uporabiš drugo.«

Tudi Drago Jerebic, zakonski in družinski terapevt pri Družinskem inštitutu Bližina, pravi: »Kdor se želi poročiti, se bo poročil. Ovire, kot so denar, stresne priprave ... vse to je zelo pogosto le odraz neke notranje stiske in strahu. Prav gotovo igra določeno vlogo družbeni, medijski pritisk na par, kakšna naj bo poroka, kakšna obleka, kakšna večerja, kakšna glasba (in vse to stane), vendar še vedno se onadva lahko odločita, da bosta to naredila po svoje, svojim zmožnostim primerno, ker vendarle je bistvo, da se onadva drug drugemu izročita. Skratka, ko je cilj imeti lepo poroko za druge, biti najlepša nevesta ... potem lahko s poroko odlašamo, če pa je cilj postati tvoja oziroma tvoj, pa se je lažje poročiti. Zelo pogost razlog proti poroki je, da par ne potrebuje papirja. Seveda ne gre za papir. Bistveno vprašanje je, ali se lahko odločita drug za drugega in vztrajata drug ob drugem, ne da bi iskala potrditev drugje. Ker če te obljube ni, potem ju je lahko po vsakem večjem prepiru strah, da je konec.«

»Sem že tudi sama razmišljala o izvoru tega mojega odpora do poroke,« nadaljuje znanka, »a sama nimam za sabo še nobene slabe izkušnje z zakonom in zakon staršev mi ni bil ravno slab zgled, še vedno sta poročena, ne verjamem niti, da sem globoko v sebi negotova, da ne verjamem vase ali vanj. Bila pa sem res na nekaj porokah, ki so bolj spominjale na kakšen duhomoren protokol in vse po vrsti so mi bile nesimpatične ... Ves tisti pritisk, ko na svoj čudovit veliki dan samo premišljuješ, ali se ne bo na poti do oltarja tvoj dragi oče morda spotaknil ob tvojo vlečko in ali bo tvoj novopečeni tast ostal trezen vsaj do rezanja torte.

Tudi če nisem več večna upornica, se mi je upiral že sam način sklepanja zakona. Vem, da bi lahko poskusila tudi drugače, a tudi iz letala jih je že kar nekaj skočilo in med odpiranjem padala zavpilo svoj da, vendar dvomim, da se je medtem kdo kaj veliko zabaval,« skeptično razlaga, »res posebne, unikatne poroke, kakršno bi edino rada imela, si ne znam zamisliti, vsaj v Sloveniji ne, kjer je vse podrejeno možnostim, ki ti jih ponuja določena upravna enota, tradicija pa res ni moja kolegica. In konec koncev – že devet let živiva skupaj kot poročenca in razen numerološkega seštevka mojega imena in priimka nama poroka ne bi prinesla nič boljšega.«

Zakaj se on ne bi poročil?

»Mogoče sem čudna, a jaz nisem kot deklica in dekle nikoli sanjala o svojem poročnem dnevu, nekatere moje sošolke v srednji šoli so gledale marcipanove figurice neveste in ženina za na torto v vitrini v slaščičarni, kamor smo zahajale med odmori, in sanjarile … Ne verjamem, da me je česa strah, verjetno sem samo prelena, da bi sama sebi vso to ceremonijo privoščila, spomnim pa se, da mi je on nekoč medlo priznal, da ne more preboleti ločitve staršev, da ga spreleti srh, če pomisli, kako je oče ravnal z njegovo mamo, in šalil se je, da bi najraje bruhal na poroko, in ne na poroki. Kar se mi je zdelo pretirano – in mislim, da sem takrat celo pomislila, da je preveč navezan na mamo in da bi se, če bi se poročil z mano, počutil, kot da jo vara ...« mi še zaupa znanka. Zagotovo je pomembno, kakšen vzorec odnosov prineseš iz primarne družine. To je tvoja popotnica. Če veš, da je mogoče z nekom ostati za vedno, te je manj strah z(a)veze.

»Marsikdo bo morda zadržan do kakršnekoli nove vezanosti, če izhaja iz družine, kjer tega ni bilo. In dokler ta oseba tega ne bo predelala, ji bo zelo verjetno tesna intimna vezanost prebujala veliko tesnobe in nelagodnosti,« pravi Drago Jerebic in nadaljuje:

»Nekaj zelo normalnega pa je, da se pred poroko pojavita strah in rahla tesnoba, to pomeni, da stvari jemljeta zelo resno. Gre za veliko odločitev. Če je tega preveč, pa se vprašamo, odkod ta strah, ker najverjetneje ni njun, ga nista povzročila onadva, se pa prebuja v njunem odnosu. Tu se pogosto odkrije, da ju je strah, da se ne bi njun zakon končal kakor pri starših ali da bi se eden od njiju počutil kot kdo od njunih staršev, ki je nesrečen v zakonu ali razvezan. V tem obdobju je pomembno, da si vse povesta, da se poslušata, le tako bosta lahko težave tudi rešila. Ne delata si usluge, če stvari zadržujeta zase, saj bodo pozneje privrele na dan.«

Ko je eden za in drugi proti

Naš nekdanji svetovalec za medosebne odnose Branko Gradišnik je na naši spletni strani v svojem odgovoru bralki nekoč zapisal, da partner, ki se brani skleniti zakonsko zvezo, če si to želi partnerica, s tem odporom zagotovo izkazuje neko rezervo, oviro svoji ljubezni. In da je normalno, da partnerja v odnosu sledita željam drug drugega, ki niso tako ali drugače škodljive za njun odnos – če si partnerica želi zakona, ji ga bo ljubeč partner tudi privoščil. »Ne morem ga prepričati, da bi se poročila,« mi je že večkrat potožila neka druga znanka.

»Očitno mu svoboda pomeni več od ljubezni. Ne upam niti razmišljati, kaj to v resnici pomeni. Verjetno ne gre za poroko, ampak za najin odnos nasploh. In verjetno bi bilo najbolje, da poiščeva pomoč, ki nama bo pomagala razjasniti vsa čustva, tista na površini in tista v globini … Še vedno pa upam, da ga je strah le zato, ker je moški,« je še dodala s precej grenkim nasmehom.

»K nam pari večinoma ne pridejo s tako odprto dilemo, kot je, da se on noče poročiti. Ta pro­blem navadno najdemo pod drugim problemom, na primer nesamozavestno dekle, ki čuti, da na partnerja ne sme pritiskati, saj potem ni dobra partnerica, se boji, da ga bo odgnala, verjame njegovim besedam, da je prezahtevna. V bistvu pa si pusti naložiti partnerjev strah, ki je dejansko njegova dota. Res je tudi, da se glede na naše izkušnje poroke bolj bojijo moški, pa v kakršnemkoli ovoju (razlogi) ta strah že je,« pravi Janja Frelih Gorjanc. »V terapiji poskušamo ubesediti prednosti in pomanjkljivosti zakona, kot ga vidita in doživljata ženska in moški, na podlagi česar lahko sama sprejemata odgovorne odločitve, ki je lahko tudi razhod.«

Spremembe po poroki

Ko izgovoriš do konca stavek Dokler naju smrt ne loči, gre zares. Ni težko biti par, a mož in žena, to pa ni kar tako. Če ne bo šlo, se bo treba ločiti. To pa lahko nekomu pomeni uradno zabeležen osebni poraz, zapečaten celo s sodnim epilogom. In toliko tečne formalnosti! Po drugi strani pa nekateri menijo, da ravno zaobljuba pomaga boljšati zvezo. Ne le zato, ker nekaj obljubiš, ampak ker se ni tako lahko raziti, če ne moreš le zaloputniti domačih vrat za seboj, temveč moraš prej še odpreti nekaj težkih na sodišču … Se boš res zato bolj potrudil reševati zvezo?

»To po mojem ne,« se je končno oglasila ena od mojih poročenih sogovornic, »ko odnos umira in ljubezen diha le še na škrge, ne misliš na praktične stvari, že vse, kar ob tem čutiš, ti jemlje vso moč. Če si jo želiš rešiti, vso energijo vlagaš v to. Ne verjamem, da če nisi poročen, preprosto potegneš črto, spakiraš in greš. Čustva odločajo, ne papirnate in druge preglavice. Res pa je, da morda zaobljuba nekje iz podzavesti daje dražljaje, da do določenih težav sploh ne pride, ker imaš drugačen prag tolerance – možu (vsaj začasno) spregledam kakšno slabost, kot je njegova pretežno velika naklonjenost igram na srečo, ki bi jo nezakonskemu partnerju verjetno ves čas nosila pod nos. Tako čutim, ker je moj – mož. In tudi če je kdaj osel, je moj osel. Takšnega sem sprejela v svoje življenje in zdaj sama odgovarjam za to. Res pa je tudi, da so najine težave redno na hišnem redu, pod predpražnikom je vse čisto – v trenutku, ko nisem jezna ali prizadeta, začnem pogovor o vsem, kar me muči.«

Druga poročena sogo­vornica pa temo zaključi: »Edina sprememba, ki sem jo občutila jaz, je občutek varnosti, ki mi jo zakon daje, z možem sva neka celota, celica, kamor sem se zatekla pred tem kaotičnim svetom.«

»Odzivov na poroko je toliko, kot je ljudi, parov,« pravi Janja Frelih Gorjanc. »Poroka zvezo spremeni v zavezo, načelno do konca življenja, kar je lahko osvobajajoče, saj se je iskanje končalo. Odnos lahko mož in žena razvijata v vedno globlji, vedno bolj intimen odnos. Intima pa pomeni tudi prebujanje starih bolečin, ki se jih lahko ustrašita in si razložita, da verjetno nista za skupaj. A ravno zaveza v odnosu je tisto, kar lahko stare rane ozdravi.« Drago Jerebic pa pove: »Pogosto se moški, potem ko dobijo, kar so želeli, ne trudijo več toliko. Vendar je to le vmesna epizoda. Hkrati je treba vedeti, da ko se moški odloči za določen ‘projekt’, je pripravljen več energije vložiti, da ta projekt uspe – zato se bo poročeni moški na primer bolj trudil za odnos kot nekdo, ki te obljube ni dal. Danes se zelo veliko parov zaveda, da se s poroko šele začenja negovanje odnosa, zato se udeležujejo zakonskih skupin, zakonskih delavnic, berejo tovrstno literaturo. Zakonski terapevti opažamo, da prihaja vse več parov, ki želijo globlje spoznati in razumeti svoj odnos.«

Mojca Zemljak

Preberite še: Matjaž in Nika Ambrožič (Urbas): Rada uživata sama

Priporočamo tudi članek: Tako nas proizvajalci pretentajo, da porabimo več šampona!

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri