Prva obletnica poroke pride z vratolomno hitrostjo, čeprav poročnih slik še vedno niste utegnili lično zložiti v fotoalbum in vas pravo poročno potovanje še čaka, ker zanj pač niste našli časa. Najhuje pa je, če nanjo mislite vse leto, a jo vseeno zgrešite.
Morda spadate v skupino ljudi, ki si radi zapisujejo prav vse, da ne bi česa pozabili, pa se vam kakšna večja ali manjša malenkost še vedno izmuzne.
No, tudi sama sem v tej skupini in z leti paranoidno napredujem – ni je več stvari, ki si je ne bi kam zapisala, potem pa jo pozabim ali zapišem nekam, kjer zapis izgine ali ga sploh ne najdem več, vsaj dokler ni prepozno.
Posledice so različne, včasih me kakšna sodelavka s prijaznim sporočilom obvesti, da se je sestanek že začel, drugič me sestra opomni, da ima oče god, skratka, pogosto lahko računam na pomoč dobrih ljudi, a ne, ko gre za obletnico poroke. Le zakaj bi, ko pa sem prvo obletnico poroke z debelim flomastrom obkrožila na koledarju, podčrtala v vseh rokovnikih in ji povrhu vsega skoraj vsak dan dodala kakšen nov detajl.
Če sem iskrena, sem o tej prvi obletnici razmišljala že na sami poroki. Bila sem v obilnem petem mesecu nosečnosti in ravno kakšen teden pred izmenjavo zaobljub se je moj trebuh še dodatno napel, dobesedno skočil ven, tako da sem bila obleko prisiljena pustiti na hrbtu odpeto. Stiliska rešitev je prišla v obliki suknjiča, ki sem ga do poroke prav tako prerasla, zato sem bolj kot ne mirovala, da se mi ne bi sredi slavja vse strgalo. Prisilno mirovanje, zatečene noge in utrujenost so me spremenili v rahlo sitno nevesto, a tolažila sem se z mislijo na obletnico, ko se bom vitka, poplesavajoča in strašno zapeljiva možu lahko oddolžila za svojo neklasično zadržanost.
Vem, bizarno razmišljanje, vendar se še danes razumem. Preprosto sem podcenjevala lastno potrebo po zabavi, sicer se ne bi šla poročit noseča, to mirno priznam in dodajam, da bom napako, če se kdaj ponovno poročim, takrat popravila, do tedaj so tu obletnice, začenši seveda s prvo.
Predstavljala sem si, da bo to vsaj tako poseben dan, kot je bil poročni, ker bo samo najin. Preživela ga bova nekje med nostalgičnim obujanjem spominov in šepetanjem, kaj vse morava še narediti skupaj, zato bova potrebovala lepo, če ne že ekskluzivno lokacijo.
Vikend v Benetkah? Rajši podaljšan vikend v Toskani? Skok do Dubrovnika? Tudi teden New Yorka se je zdel mamljiv, dokler me niso prijateljice streznile: "Mega, ampak kam bosta dala otročka? Blagor vama, ker imata čas, midva še zdaj nisva šla na poročno potovanje ... Stara, kaj, obletnica, ne vem, midva je ne praznujeva ..."
V hipu mi je postalo kar malo nerodno, kaj se grem, saj ne bi rada izpadla kot hollywoodska zvezdnica, ki si vsako leto izmenja poročne zaobljube, če me razumete, samo zabavati sem se hotela. V trenutku prizemljenosti sem se odločila, da bo Ljubljana čisto dovolj čarobna, in za nameček močno skrčila seznam daril, ki so mi padla na pamet in ki mi ga je zdajle, po nekaj letih torej, nerodno obnoviti, naj omenim le platinaste manšetne gumbe in dejstvo, da moj mož ne nosi srajc. No, tudi o črni svileni halji, ki bi jo poželjivo razprostrl na tla pred kakšnim kaminom, sem sanjarila. Ne morem mu pokloniti samo švic majice ali nogavic, sem sekirala samo sebe.
V podobnem duhu so minevali dnevi, tedni, meseci in leto je bilo nenadoma naokoli. Ker sem imela premišljeno vsako malenkost o obletnici, od spodnjega perila do parfuma, sem se očitno nepričakovano sprostila in uživala v zakonski sreči. Pozabila na prijetne skrbi do te mere, da so izginile. Vsaj do tistega poznega popoldneva, ko sem se vrnila iz službe, že nekaj dni besna na vse šefe in na ves svet, da nisem takoj zaznala pričakovanj v zraku.
"Nooo ..." je zategnil mož, pohitel k meni, kot da me prvič vidi, in objel vso mojo tečnobo, "kaj bo dobrega?" Še vedno nisem ničesar slutila, čeprav je bilo vse skupaj nekam pospravljeno, zdelo se mi je, da diši po vrtnicah. "Aa? Kaj dobrega, tečna sem, dedci ste taki tepci, vsi po vrsti!" sem mu zabrusila in opazila, da guba čelo kot šarpej. "A mogoče niste?" sem vztrajala. "Nikoli ne pomislite, kako se počutimo ženske, vedno pozabite na naše potrebe, samo da se imate vi fino in lahko v miru gledate fuzbal!" sem nadaljevala in verjetno bi še kar mlela, če se mu ne bi orosilo oko.
Z nežnim vzdihom se je prestopil in videla sem, da bi mi rad nekaj povedal, pa kar ni šlo. Naposled me je pogledal prelepo in me zaljubljeno stisnil: "No, samo prvo obletnico poroke sem ti hotel voščiti, sorči, nisem vedel, da imaš tak dan." Drage moje, zdajle hlipam, tako mi je žal, tako sem ganjena. "Oh ..." sem zamrmrala in bruhnila v krokodilje solze, med katerimi sem hitela razlagati, kako sem tudi jaz mislila nanj, pa ne samo danes, vse leto, ampak potem sem si tolikokrat premislila, kje bova, kaj bova in oh in sploh, da sem zdaj p o z a b i l a na vse skupaj, trapa trapasta!
Komaj me je potolažil, da sem se lahko s počenim srcem stlačila v korzet posebej za to priložnost, odprla sva steklenico vina in grizljala smokije, dokler naju ni premagala strast. Pozneje sva jo okronala še z eno steklenico vina in se do onemoglosti krohotala moji raztresenosti. "Saj res," si je brisal solze smeha mož, "sem te hotel vprašati, ali si poročni prstan tudi kje pozabila?"
Čez čas se je našel ... Kako pa boste vi praznovali obletnico poroke?
Vir: priloga revije Elle in Story - Vse za poroko
Napisala Katja Golob, fotografija Shutterstock
