Devetdesetim ne moreš ubežati, ko si jih enkrat izkusil.
Prihodnje leto bosta minili dve desetletji od smrti moža, ki je za razvlečene jopice in mastne lase naredil vsaj toliko kot Carrie za manolke in seks na prvem zmenku. Pri 27 letih, le dober mesec po nastopu v Ljubljani, si je Kurt Cobain, mariniran v heroin šiku, pognal kroglo v glavo.
Pojma nimam, kaj je na ta aprilski dan počel Dries van Noten, najbrž je nekaj brkljal po svojem čudovitem vrtu, a njegova kolekcija za pomlad in poletje 2013 vzbuja upanje, da je hlipal skupaj z nami.
Ko se je na pisto primajala prva manekenka v karirasti bluzi in s sončnimi očali z belimi okvirji, kot jih je nosil Cobain, je grunge postal ključna beseda sezone. Spet. Tviter je omedleval, urednice so se zadovoljno nasmihale in kar tako so bila devetdeseta nazaj ali pač, hm, naprej?
Od Driesa van Notna namreč prav nič ne dišijo po zakajeni seattelski sceni. V njegovih oblačilih ne greš v klub, temveč podpisuješ pogodbe z veliko ničlami. Prav tako ne skrivaš pogleda z bolščanjem v svoje bulerje, kot so počeli vsi garažni bendi tistega časa, ampak svoje srebrne DVN-salonarje nastaviš uličnim fotografom. Da, to je grunge, ki je vmes odrasel, se streznil in nehal spati z (izključno) napačnimi tipi ter si ustnice prebarval v magento, in ravno zato ne gre zgolj za vrnitev.
Moja prijateljica oblikovalka je nekoč mimogrede pripomnila, da se naša garderoba od 16. leta dalje čisto zares ne spremeni, zamenjajo se le materiali in imena. Niti na pamet mi ne pade, da bi to teorijo ovrgla, tako dobro mi zveni.
Karo srajce so zdaj pač svilene, bulerji nič več Dr. Martens, ampak Ann Demeulemeester (če ti jih prav po srednješolsko uspe najti za 90 funtov v ruskem butiku iz druge roke sredi petičnega londonskega Chelseaja, na primer), narastek pa je bolj stvar frizerske tehnike kot drže in tako naprej.
Grunge je na neki način definiral tudi današnji modni svet, če priznamo, da je Marc Jacobs njegov glavni oblikovalec, zdaj ko je mu je bila poleg kreativnega vodenja blagovne znamke Louis Vuitton zaupana še Coca-Cola Light.
Že veliko prej, preden je razgalil izklesano telo v oglasih za parfum, je bil nadarjeni debelušni gospodič z woodyallenovskimi očali in dolgimi lasmi. Delal je pri blagovni znamki Perry Ellis, za katero je leta '92 predstavil kolekcijo, ki ga je izstrelila med največje, tudi zato, ker so ga nemudoma odpustili. »Skozi obleke sem hotel ustvariti vizualni hrup,« je pozneje pojasnil svojo odločitev.
V praksi je to pomenilo, da je dva dolarja vredno flanelasto srajco z bolšjaka poslal v Italijo, kjer so prav takšno naredili iz svile po 300 dolarjev za meter. »Rad vzamem vsakdanje, udobne reči in jih spremenim v najbolj luksuzno stvar na svetu.« Converse je prosil za allstarke iz satena, Birkenstock prav tako.
Mimogrede, pri Céline so za pomlad in poletje 2013 na manekenke nataknili prav Birkenstockom podobne sandale, kot da to ne bi bilo dovolj, imajo še kosmate podplate, no, ja, o tem mora pasti še ena kolumna. Seveda takrat nihče ni bil pripravljen odšteti toliko denarja za nekaj, kar za drobiž nosi ves Seattle, vendar je zloglasna kolekcija ustvarila potrebni detoks za razpasle visoke pete, kričeče barve in zlat nakit.
Pozno poleti '92 se je stilistka Grace Coddington z vsemi štirimi branila teh istih vulgarnosti in s fotografom Stevenom Meiselom načrtovala zdaj kultno modno zgodbo. Razmišljala je o romantičnih oblekah, ki spominjajo na vintidž, namesto gumijastih škornjev pa se je Britanka odločila za ameriško različico – martenske, takrat obutev uličnih tolp in delavcev na gradbiščih.
Meisel je hotel v zgodbi imeti tudi fante, oblečene v luknjaste puloverje in kilte, garderobo njegovega partnerja, Nirvaninega oboževalca. Snemala sta nekaj dni pred Jacobsovo revijo, zato Kristen McMenamy, Naomi Campbell in Nadja Auermann na sebi nimajo niti enega njegovega kosa (pač pa marsikakšnega od Anne Sui).
Ah, kakšna dobra zgodba! Na nedavnem obisku v Parizu sem prvi prosti trenutek skočila do kotička Driesa Van Notna, da bi potipala novi grunge, na obešalnikih je bil videti tako kot prodajalka bolj srednjih let. Potem sem pomislila še na Birkenstock, na T-majico Nirvane, mojo nikoli zaceljeno luknjo od uhana pod ustnico in se odločila, da bom ta pohod začela s šminko.
Urša Jerkič
