Zakaj ženske padajo na isti tip moškega?

Imeti izdelan okus je originalno, ekonomično, a včasih tudi izjemno dolgočasno. Igranje z volumnom, plastmi, materiali in barvami naredi zabavno ne le modo, ampak tudi življenje.

Zakaj ženske padajo na isti tip moškega? - Foto: Fofografija: Marc De Grott

Tam zunaj je prava paleta moških, me pa imamo radar vklopljen samo za en odtenek, in še ta po vseh teh letih poskušanja naši polti očitno ne pristaja. Naj gre za pepito, karo, rože ali pike, vsi smo zapleteni v svoje vzorce. V njih se počutimo ne le varno, ampak tudi zvesti sami sebi, vse lepo in prav, če nas na koncu dneva ne stiska pri srcu. Vas ne mika, da bi pokukali tudi na drugo stran oziroma druge strani?

Vem, izbira nas potomce socializma dela nervozne, zato ne hodimo v Starbucks – zakaj hudiča bi kdorkoli potreboval vse tiste različne okuse kave? Toda ni nam treba iti v tutti frutti smer, da bi razumeli, da makjato vedno le ni najboljša ali celo edina izbira.

»Vsakič padem na isti tip moških in vedno znova sem presenečena, ko svoje srce praskam s tal – kdo bi si mislil, da bo ta prav takšen kot tisti pred njim? Moji prijatelji so si mislili, družinski člani tudi, in celo tisti, ki jih poznam samo navidez, vsi so vedeli, kako se bo nova-stara zgodba končala, razen mene. Slabo izbiram, še na jedilnem listu zapičim vilice v najbolj neokusno jed, samo zato, ker zveni dobro. Ne morem si pomagati, imam sindrom ‘isti moški v drugi embalaži’, čeprav bi moji najbližji rekli kar ‘isti moški v isti embalaži’, vsi namreč no­sijo obleke Hugo Boss, « se Katja pogladi po svojem krilu Boss Orange. Rada ima takšne, ki hodijo na manikiro, a ji tega nikoli ne bi priznali. Mimogrede, njena najljubša knjiga in film sta Ameriški psiho. Okej, Christian Bale je res njami, ampak čisto mičkeno pa bi lah­ko izdelal še svoj odnos do žensk.

Tako je Katja vsako leto, mesec ali vikend zaprla vrata za še enim uničujočim zmenkom, dokler ni spremenila svoje mantre iz ‘vsi moški so isti’ v ‘vsi moški, s katerimi se zapletam, so isti’ in naredila tisto, kar si ni nikoli mislila: pristala je na slepi zmenek s sosedom prijateljičinega brata, o katerem so vsi mislili, da bi se ujela. In sta se. Po večerji, ki je tokrat res vsebovala več hrane kot alkohola, sta šla na sprehod po mestu, in ko ni niti mimogrede pogledal v izložbo Hugo Boss, je vedela, da je odkrila in osvojila drugo vrsto.

Zmenek iz slepe ulice

Pri iskanju drugačnega vam ni treba zapasti v skrajnosti, kakršne se dogajajo v romanu Erice Jong Strah pred letenjem: »Ker je bil moj prvi mož psihopat, je bilo popolnoma naravno, da sem se drugič želela poročiti s psihiatrom. Kot protistrup recimo. / ... / Ko gledam nazaj na svoje še ne tridesetletno življenje, vidim vse svoje ljubimce, kako sedijo s hrbti skupaj kakor v igri Izberi si kavalirja. Vsak naslednji je protistrup prejšnjemu. Vsak je reakcija, nasprotna plat, odskok.« Toda vredno je odgovoriti na sms prijaznemu fantu in ignorirati polnočne klice na pomoč še enemu zblojenemu ne-vem-kaj-bi-rad tipu.

Si predstavljate, da greste enkrat res domov s tistim, s katerim plešete vso noč, in ne z onim, ki vas ves ta čas opazuje, naslonjen na šank; potem pa preostanek življenja sitnarite, zakaj noče z vami na tečaj tanga. »Točno to sem naredila pred tremi meseci, « se smehlja Maruša, »ni se mi več dalo poslušati o bivših zvezah, bivših poslovnih priložnostih, bivšem življenju, hotela sem slišati smeh, glasbo in svoje ime. Nikoli si nisem predstavljala, da je lahko zveza tako nekomplicirana in hkrati zabavna. Novih razsežnosti čačačaja pa nisem izkusila le na parketu, če me razumeš? «

Iskanje fantov pod šankom pa je bila specialiteta Mine, ki je moško vrsto opazila samo ob vikendih: »Čez teden sem tako zaposlena, da mi niti na pamet ne pade, da bi svoje oči uporabila za karkoli drugega kot za buljenje v računalniški zaslon. Flirt in alkohol sta na urniku v petek zvečer.« Smrtonosna kombinacija za razbolelo srce in tudi za čvrst trebuh. »Dan potem pa sem v marketu na vogalu, med iskanjem pomirjevala za moralnega mačka, načela pogovor o sladkarijah z bleščeče zdravim moškim, ki se je na poti s teka po bližnjem gozdu, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja, ustavil v trgovini, da bi si kupil čokolado z osemdeset­odstotnim deležem kakava, za katero tudi nisem vedela, da obstaja. Na odstotke sem bila pozorna le pri alkoholu. Pogovarjala sva se o vsem, razen o tem, zakaj imam na nosu ves čas gromozanska črna očala, za kar sem mu bila globoko hvaležna. Iz njega je vel svež zrak, česar v svojem življenju pod neonsko lučjo nisem bila vajena, in ravno to je bilo tisto, kar me je privlačilo.« Danes ima fanta štiriindvajset ur na dan in člansko izkaznico za fitnes.

»Imela sem se za hudo kulturno bitje, ker sem v kinodvorani namesto kokic žvečila gumijaste bonbone, « mi svoje stanje pojasni Andreja, »vsem mojim bivšim je bil najljubši igralec Will Smith, njegov humor pa vrhunec inteligentnosti. Zato sem bila presenečena in nervozna, ko je zanimanje zame pokazal prijateljičin znanec, ki me je ves čas poskušal navdušiti nad francoskim novim valom. Ni mu uspelo, sva pa kupila celotno kolekcijo devedejev Hitchcocka – in vreče bonbonov.«

Ljubezen po plasteh

Še preden prijateljico vprašamo, kako je videti njen novi fant, kar bi bilo res plitko, jo vprašamo, kaj počne, in to je tudi prvo, kar nas zanima o tipu, ki sedi nasproti nas. Nič čudnega, da nas ob takšni lestvici vrednot čaka razočaranje. Koga namreč briga, ali je dober prijatelj, pomembno je, da je uspešen v službi. Ker naj bi to pomenilo, da je predan, strasten, vztrajen in finančno varen. In ne da je zahrbten, da gre čez trupla, misli samo nase in je tako ali tako svoj položaj podedoval po družinskem deblu. »Po vseh mojih merilih ali, bolje, merilih moje družbe, je bil moj mož zguba. Brez šole, brez poklica, brez avtomobila, kosmat in nič kaj obseden s hitenjem, in ne, ni bil umetnik. Je pa lepo dišal in mi še lepše šepetal na uho. Danes ni uspešen poslovnež, je pa krasen oče in mož, « je ponosna Mirjam.

Če v našem najljubšem kafiču ni proste mize, nam lahko pokvari še tako sončno sobotno opoldne. Katastrofa, kavo tako ali tako pijemo samo v treh lokalih, pivo pa v drugih dveh, to je naš družabni krog. »Vse že poznam, vsak štos sem slišala že vsaj trikrat, če vidim samo še eno Taschen knjigo, bom zakričala, « je obupana Eva, »saj zdravniki ne živijo v bolnicah in fiziki ne na Inštitutu Jožefa Štefana. Ti ljudje nekje so, ampak mi nimamo pojma, kje. Ti pravim, paralelna vesolja.« Misija ‘hočem naravoslovca’ se morda zdi nekoliko obupana, ampak vprašajte se, ali ste, odkar ste zapustili srednjo šolo, spoznali koga, ki ni iz vašega foha? Ne mislim samo na partnerja, ampak tudi na prijatelje in znance. Edine pravnike in veterinarje poznam že od šestega ali pa vsaj šestnajstega leta.

V romanu Ernesta Sábata Predor glavni junak koleba, ali bi ogovoril žensko, ki stoji pred njegovo sliko v galeriji; ko izgine v množici, se ustraši, »da je izgubljene med milijoni neznanih prebivalcev Buenos Airesa morda ne bom nikoli več videl«. Vendar jo je; kot je istega človeka srečal v berlinski četrti, nato v mestecu v Italiji in končno v knjigarni v Buenos Airesu. V družbi namreč obstajajo vodoravne plasti, sestavljene iz ljudi podobnih okusov, vsi smo ujeti v svojo. Prehajanje v vodoravnem sistemu se zdi skorajda tako nemogoče kot v kastnem. Kljub temu nekate­rim uspe in so zato poplačani, spet drugi se opečejo. Širjenje horizontov je vsekakor aktivnost, ki obljublja, da boste vedno našli nov izziv. Mogoče ljubezen svojega življenja, vsekakor pa ljubezen do življenja.

Urša Jerkič
fotografija: Shutterstock

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri