Predstavljajte si, da sta z ljubljenim po napornem delovnem tednu načrtovala mehak večer v dvoje, čas, ko je romantika na vrhuncu že samo zato, ker vaju nihče ne (z)moti razen njegove mačke, ki potrebuje nov odmerek božanja. Potem pa vaš telefon z utišanim zvonjenjem zasveti in na zaslonu se izpiše ime prijateljice. MOJCA ZEMLJAK
Običajno vas ne kliče tako pozno, zato se ustrašite, da se je kaj zgodilo oziroma da je nekaj narobe, in kljub obljubi, da bosta ta večer posvetila samo vama in samima sebi, se oglasite. Njen glas je obupan, iz njenega hlipanja komajda razberete, da ji je novi izbranec jasno povedal, da iz njune moke ne bo kruha. V trenutku sočustvujete z njo, istočasno pa vam je tudi skrajno žal, da ste se oglasili, čeprav si je to precej težko priznati. Ampak zakaj je to tako težko priznati? Res ste si zaslužili ta mirni večer brez motečih dejavnikov, kaj šele težkih dram. Utrujeni ste in na koncu z močmi tako fizično kot psihično, saj je za vami teden, poln stresa tako na službenem kot družinskem področju, ona pa je tam na drugi strani razočarana, žalostna, osamljena in obupana.
Kdo ali kaj zmaga?
Zadnje vprašanje seveda ni mišljeno resno, je le odziv na čustveno zmešnjavo, ki jo taka situacija prinese s seboj. In ki jo je po mojem mnenju nemogoče rešiti racionalno, z glavo. Morda le nagonsko in s srcem. 'Po filingu'. Za prijatelje si je treba čas vzet, pravi pesem. Se strinjam, a tudi jaz sem njena prijateljica – s svojimi potrebami in željami in časom, ki ga potrebujem (zase). Kdaj torej ja in kdaj mogoče vendarle ne?
Po instinktivnem procesu, ki steče v vašem notranjem svetu, se odločite. Če bi si ona ta večer zlomila roko, bi se brez dileme odzvali in ji hiteli pomagat; ker ima zlomljeno srce, pa boste izbrali mirni večer? (Ki ne bo več miren, saj vas bo ves čas glodala 'situacija'.) Tako se opravičite ljubljenemu in odidete pet ulic stran ponudit ramo.
Do tu, boste rekli, je še vse v redu: prijateljici ste pomagali v šibkih trenutkih. Toda njene 'situacije' se začnejo ponavljati kot deja vuji. Že vse videno, vse slišano in vse doživeto. Večkrat. Od takrat ste v dveh mesecih preživeli le tri mirne vikend večere, kajti njeni klici na pomoč so se začeli vrstiti, kot da ste dežurni na SOS-telefonu. Vsakič je obupana – če ne zaradi nove simpatije, ki se je spremenila v duha, pa zaradi osamljenosti, ki jo je silila prazniti hladilnik brez izbirčnosti, ali pa že samo zato, ker je v njem (v hladilniku, namreč) crknila lučka. Ki tako ali tako ni ničemur več služila, saj ji je vseeno, kaj vrže vase, da poteši žalost. Pustimo sarkazem, ste začutili, o čem govorim? Jasno je, da je bilo mejo tu treba postaviti. Seveda ne žičnate ograje, a jasno začrtan plot, na katerem piše ni prehoda. Ko vas potrebuje zares, pridete na drugo stran, ko začne izkoriščati priložnosti samo zato, ker jo je nekdo drug pustil na cedilu in je osamljena, to ni več vaš problem in vajin odnos.
Sama sem s prijateljico že kmalu na začetku prijateljevanja sklenila dogovor, da si vedno jasno izraziva, če nama nekaj, povezano z drugo, ne paše. Rekla je: "Če pridem k tebi nenapovedano, ti pa tisti trenutek nisi pri volji za mojo družbo, bi rada, da mi to poveš." V teoriji se to sliši kot odličen predlog. Dokler to ni.
Nekoč je namreč pozvonila, ko sem bila sredi generalnega pospravljanja hiše in si res nisem želela prekinitve zagona, saj sem vedela – glede na to, kakšna so običajno najina druženja, ki se nikoli ne zaključijo v manj kot treh urah – da bo hiša v tem primeru ostala le napol pospravljena. Res se že nekaj časa nisva videli, in ko sem ji med vrati povedala, da bi rada končala delo, se je najprej začela pogajati z mano: "Daj, no, samo pol urice, če sem že tu, kaj pa je pol urice?" Vztrajala sem pri svojem in sledila najinemu dogovoru, potem pa na njenem obrazu zagledala grenko-kisli izraz, ki je bil vse prej kot razumevanje in sprejemanje. "Želela sem deliti lepo novico," je rekla. Ker sem ženska besede in zagovarjam doslednost, je vseeno nisem povabila naprej, češ da se lahko dobiva zvečer ali naslednji dan. Naslednji dan se mi ni oglasila, sicer je imela za to pripravljeno opravičilo, a seveda mi je, recite pišite, zamerila. Sploh zato, ker mi je želela povedati, da je noseča. Zdaj mi pa vi povejte, kje bi bile takrat pravilno postavljene meje mojega doma in najinega odnosa. Bi morala popustiti, še prej pa začutiti, da njen obisk ni kar tako? Verjetno. A bila sem sredi svoje mukotrpne misije, na katero sem se že mesec dni odpravljala kot bolni na stranišče, čeprav sem sleherni trenutek trpela v lastnem onesnaženem domu. In hkrati sem bila v drugem svetu – med čiščenjem sem tuhtala o tisoč in eni stvari v svojem življenju, zato mi njena prisotnost z napovedjo novice preprosto ni godila. Zagato sva rešili in danes sva še vedno prijateljici, ki tu in tam delata napake, ker sva iz mesa in krvi. Včasih se ujamem, da tudi sama težko pogoltnem slino, ko mi reče, da nima energije zame tisti hip, ko bi jo rada videla. A na dolgi rok si bova težko zamerili, da druga drugi nisva dali dihati in živeti. Najine meje so zdaj precej jasne in reče se jim zaupanje. Zaupanje, da bova čim večkrat znali začutiti, kje se končam jaz in kje se začne ona. In obratno.
Nobenih zaključkov ne morem narediti v tem članku oziroma v svoji glavi, če se sprašujem o tem, kje na splošno postaviti mejo v odnosu.
Vsak odnos je unikaten in osebi v njem edinole sami vesta (ali vsaka zase), do kam se lahko sprehodi druga. Njuna značaja in njune izkušnje oblikujejo njune mejnike. In tudi če se nekdo ves čas odreka svojim željam na račun želja drugega, gre lahko za simbiozo dveh karakterjev, ki deluje. Dokler deluje. Tak odnos lahko funkcionira celo za vse življenje, če je le eden od njiju dovolj altruistično nastrojen, ker s tem na primer išče svojo vrednost, drugi pa ravno prav egoističen in izkoriščevalski, da brez slabe vesti samo jemlje, kadarkoli mu to ustreza.
Takemu odnosu ne bi rekli zdrav, enakovreden odnos, a je še vedno odnos in ni jih malo.
Zaključila bom malo poenostavljeno, medtem ko lahko vsak od vas zaključi po svoje. Ko gre nekdo z vami na koncert glasbene skupine, ki je iz neznanega razloga všeč samo vam in še nekaj redkim neznancem, njemu pa ob teh zvokih trpijo ušesa, se temu lahko reče prijateljstvo ali ljubezen. Da bo odnos dvosmerni in obojestranski, pojdite naslednjič vi z njim v kino gledat film, ob katerem se vam spi, še preden se je dobro začel. Smisel razmerja daš-dam je pravo ravnovesje in presenečeni boste, kako katarzično se boste počutili, ko boste to naredili zanj (v zahvalo za koncert). Čeprav vas film niti malo ne zanima, boste verjetno celo uživali. Zato, ker uživa ljubljena oseba na sosednjem sedežu. Naredili ste nekaj zanjo, kot je ona naredila nekaj za vas. Vse po pravem občutku in s pravim namenom.
Fotografije: Profimedia
