Kdaj ženska resnično 'dozori'?

Kdaj je ženska zrela, se sprašujem. Ko dobi menstruacijo ali prvi poljub? Ko se poroči in si ustvari družinico? Ali ko preneha kopičiti nove čevlje?

Zrela ženska

In sprašujem se tudi, ali in koliko sem danes, pri svojih štiridesetih, zrela sama.

Če na hitro vržem oko na svoje življenje, moram priznati, da sem imela takšnih in drugačnih izkušenj, zaradi katerih naj bi bila bolj zrela, neskončno, nisem pa prepričana, da so vse padle na plodna tla, sicer bi se počutila drugače, kot se. In čeprav sem prepričana, da ima zrelost ženske precej opraviti tudi z leti, mi še ni uspel preboj v tej meri, kot bi si želela.

Mislim tudi, da je zrelost povezana s samozavestjo in samopodobo, vsaj če sklepam po drugih ženskah okoli sebe. Pravzaprav bi lahko povzela, da je zame ženska zrela takrat, ko se dobro počuti v svoji koži in naredi tisto, kar misli, da je prav, ne pa tisto, kar je v resnici prav oziroma si tako želijo drugi. In potem za svojo odločitvijo tudi stoji ali pa prizna, da je storila napako, če se tako izkaže.

Vidite, tega meni manjka. Jaz se splašim kot konj že ob misli, da bi lahko storila kaj narobe, saj me vznemirja misel na konec sveta, ki ga lahko celo sama zakrivim, če se ne bom obnašala kot ... to drugi pričakujejo od mene.

Prilagajam se več, kot bi bilo treba, ne izrazim svojega mnenja, ker se bojim, da bom videti trapasto, zato se niti malo ne počutim zrelo. Nimam dovolj samozavesti, kar pa pri mojem temperamentu ne prinaša spodbudnih rezultatov, saj imam občutek, da nisem razumljena, hkrati pa imam toliko energije, da bi lahko premikala gore. A če ne verjameš vase, ne boš premaknil niti kamenčka, kaj šele gore.

Včasih mi sicer nekaj malega uspe, a moja samozavest je zelo majava, saj en del osebnosti vleče v levo, drugi v desno, na koncu pa mi še zmeraj pogosto ne uspe najti rešitve znotraj sebe, ampak se naslanjam na druge – ljudi, besede, mnenja ... Po mojem se skrivam, bojim se sprejeti odgovornost in zelo si želim, da bi me drugi imeli radi, kar prinaša (vedno bolj) nove in nove preizkušnje, zaradi katerih bi enkrat že morala odrasti. Šele potem bi lahko naredila prostor zrelosti.

Najbolj pa me jezi, ko se primerjam s kakšno mladenko, ki bi mi bila lahko za spletično, je pa vzor zrelosti in samostojnosti. Sama ve, ali bo ob prehladu šla do zdravnika ali si bo raje naredila zeliščni čaj doma, sama ve, koliko bi morala plačevati snažilko, in ne popušča pri ceni, in sama ve, zakaj se prepira s sosedo zaradi prostora v sušilnici.

Razumete, ne bo dvomila o sebi, kot to kar naprej počnem jaz. In pri tem vztraja, pa čeprav bo čez leta uvidela, da bi lahko kaj storila drugače. Popolnoma me razjezi! Ker jaz nisem takšna, jasno. Ker se še vedno ukvarjam s tem, kaj mi manjka, namesto da bi bila ponosna na tisto, kar imam. In hodim na terapijo, da bi našla tiste globoke vzorce za svoje vedenje, za svoje počutje, a kaj ko je teo­rija eno in praksa drugo. Teorije se je pravzaprav že nabralo na pretek, a je ne morem in ne znam (še) uporabljati, ker se vedno bojim, da bom zavrnjena.

Vam povem, kaj internet meni o (ne)zrelih ženskah?

Na primer, da ženske postanejo zrele okoli 32. leta, moški pa šele, ko so stari 43, zato večina žensk o njih misli, da bodo za zmeraj ostali otroci.

Vendar tudi za žensko ni nujno, da je pri 32 letih zrela, nekatere imajo še vedno občutek, da so stare 15, in se tako tudi obnašajo. Nezrela ženska nima sposobnosti ali izkušenj, da bi se lahko spopadala z resničnostjo. Ne ve, kje so njene meje, ne razume, kje se stvari začnejo in končajo, in je prepričana, da se svet vrti zaradi njihovih želja in potreb: je kot otrok, ki kriči in razgraja, da dobi svojo igračko, včasih pa uporabi svojo ženskost, da izsili svoje. Najbolj neverjetno pa je, da je ta način skoraj vedno uspešen, zato tudi ne moremo pričakovati, da se mu bo kar takoj odpovedala.

V nadaljevanju sledi, da je nezrela ženska kot avtopilot, ki se ne zaveda, kaj počne. Obvladujejo jo čustva in želje, zaradi katerih znori, če niso hitro potešeni. Nima vpogleda vase, zato se pravzaprav slabo, če sploh, in redko zaveda svojega razpoloženja. Drugače pač ne zna. Čustveno nezrele ženske ne znajo sprejeti odgovornosti za svoja dejanja in vedno krivijo druge, ko gre kaj narobe, in dokler tega ne priznajo sebi in drugim, ni spremembe. Težko hodijo vštric s svetom, zato kot majhen otrok potrebujejo meje, ki jo peljejo do zrelega vedenja in spoznanja, da se imajo lahko bolje, če se 'izpišejo iz vrtca'.

Kdaj smo torej res zrele?

Spet pobrskam po internetu in dobim naslednji odgovor: zrela ženska ima samokontrolo, lahko nadzoruje svoje potrebe in se je sposobna kritično ozreti v preteklost, da se uči iz lastnih napak. Je odgovorna za svoja dejanja, je dovolj samostojna, da sprejema svoje odločitve in se zdravo sooča z njihovimi posledicami.

Zna sprejeti udarce, ki jih ponuja življenje, je bolj optimistična in se zna postaviti zase, ne da bi zganjala cirkus. Razmišlja s svojo glavo in se ne pusti ignorirati, ko nekaj hoče. Razmisli, preden karkoli blekne, pripravljena je poslušati druge, se odzivati nanje, se prilagajati, ne da bi morala za to pri sebi kaj posebnega spremeniti.

In ko vse to preberem, se počutim nekje vmes, razpeta med otrokom in žensko, v katero sem zrasla. Priznam, da znam včasih prav lepo izsiliti nov par čevljev, in sicer tako, da mesečni proračun za gospodinjstvo zapravim zanje, ne za hrano. Lahko se skujam, če dobim napačen parfum za darilo. Lahko ponorim, kadar nimam vsega pod kontrolo, pa še in še bi lahko naštevala. Pravzaprav je bilo teh izpadov že toliko, da sem se morala soočiti sama s sabo in se popraviti, da lahko živim z drugimi oziroma da lahko drugi živijo z mano.

Morala sem, če se lahko tako izrazim, odrasti, pa to ni bilo pri 32 letih, ampak se je takrat šele dobro začelo, in razlog ni bil nihče drug kot moja novorojena hči. Odraščava skupaj, za kar sem ji neizmerno hvaležna. Resda gre včasih za hude boje, iz katerih obe prideva nekoliko močnejši, a to je le dodatek, ki se bo v puberteti verjetno stopnjeval do nemilosti, pa bom že preživela, ona pa tudi.

Gledam jo in ugotavljam, da je v njenem svetu njen red, ki ga nihče ne more prav dolgo motiti, ker zna s tem hitro opraviti. Dobro se počuti v svoji koži, predvsem pa mi najbolj pomaga, da se ob njej počutim sprejeto, veliko in odraslo osebo, čeprav to še nisem povsem. Manjka mi še veliko prakse, preden se bom utrdila, si priznala, da jaz v nasprotju s svojo hčerjo resnično nisem več otrok, sem pa bolj otročja od nje. Smešno, žalostno, ali kaj?

Ne vem, nisem čisto prepričana, ampak zame deluje. Počasi se umirjam, se začenjam sprejemati in razumeti, ne da bi zato trpeli vsi okoli mene. Plus, ugotovila sem, da se moraš z leti imeti rad, da ni dovolj, da te imajo tudi drugi radi, če se hočeš imeti dobro. In jaz se trudim, kolikor se le da. Potrpežljivo se trepljam, ko potrebujem spodbudo, se pohvalim, se pobožam s svojim notranjim glasom in si rečem, da celulit ni pomemben.

Sploh pa mi je lažje, ko vsak večer po pravljici, ko je na vrsti poljubček za lahko noč, utonem v mehkem objemu in dišeči koži hčerkice in slišim, da me ima najraje na svetu. Že samo zaradi tega je vredno dozoreti.

Katja Golob

Preberite še: "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?"

Priporočamo tudi: To so 4 vrste moških, ki se jim je dobro izogibati!

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri