Kako različni smo si lahko, da smo si še vedno dovolj podobni? NEJA DROZG
Z neizmernim spoštovanjem do anonimnosti akterjev bom v naslednjih vrsticah poskušala čim bolj natančno orisati anekdoto, ki na majava tla postavlja vsa osnovna pravila enotnega razmerja. V mislih imam tako raznolika družinska znanca, da mi nikakor ne gre v račun njuna simbioza, kaj šele, da sta ustvarila skupno gospodinjstvo in tako številčen naraščaj, da bi lahko z njim brez težav sestavila lastno košarkarsko reprezentanco. Njemu, nenasitnemu mesojedcu in še lovcu na divjad povrhu, je uspelo 'ujagati' ortodoksno veganko, ki svoje sledilce na družbenih omrežjih zagreto poziva, naj s špikanih pleskavic presedlajo na tofu in čičerko. Gorje vsakemu karnivoru, ki se ji v komentarjih upa postaviti po robu. Prav ste prebrali. Borki za dobrobit štirinožcev posteljo greje profesionalni ostrostrelec na živali. Ljubezen očitno nima meja, in kako ji uspe stoično prenašati moža, ki med službenim časom naokoli kolovrati z lovsko puško na ramenih, mi do danes ostaja največja uganka. Če govorice držijo, si on šele takrat, ko ona pobegne na službeno pot, domači hladilnik upa napolniti z divjačinskimi klobasami in se z njimi masti, kot da so njegov zadnji obrok na smrtni postelji. Njuna romanca v praksi torej potrjuje teorijo, da smo ljudje z nasprotujočimi življenjskimi nazori še vedno lahko kompatibilni in da je složno sobivanje čisto mogoče. Toliko o privlačnosti nasprotij.
V mojem pestrem novinarskem naboru sogovornikov se je pred časom znašel politik prve postave, ki mi je modro zaupal, da je njegov osrednji cilj pridobiti somišljenike. Razumljivo je, da so s hrepenenjem po slednjih najbolj okuženi prav tisti, ki se s pomočjo javnega mnenja borijo za najvišje odločevalne stolčke v državi. A v obdobju ene največjih razklanosti človeške družbe je še navadnemu smrtniku težko najti nekoga, ki ne bo zgolj bežno prikimaval, ampak se tudi zares poistovetil z njegovimi vrednotami.
Lotimo se primera. Odločitev, ali se bomo v vrtcu cepili proti oslovskemu kašlju in ošpicam, je bila v otroštvu preložena na pleča naših skrbnih staršev. Nato je odločitev, ali bomo pred zdravnikom zavihali rokave, iznenada postala samo naša, in s tako življenjsko odločilno odgovornostjo, da smo si o njej pač morali ustvariti mnenje. In to smo vsak na svojem bregu branili v pravem gladiatorskem slogu. Pomembno je poudariti, da ne govorim samo o pandemijskih in političnih polarizacijah, temveč tudi različnih vidikih družinskih, partnerskih in drugih življenjskih vrednotah. Na plan so privrela številna razmišljanja, o katerih se nikoli nismo niti pogovarjali. In dobila večjo vrednost. Največji ogenj v strehi se je zanetil, ko smo ugotovili, da naši prijatelji, sodelavci, partnerji, v nekaterih primerih celo družinski člani razmišljajo, kot da prihajajo iz druge galaksije. Dokazali s(m)o, da znamo vsi še kako hudičevo dobro uporabljati svojo miselno hrbtenico. Nihče si ni niti v najhujših sanjah zamislil, da bo Prešernov Krst pri Savici pobegnil iz literarnega primeža in povzročil ne boj, ampak pravo mesarsko klanje. Kako prav bi hitri kurz mediacije prišel v civilnem življenju! Številna, zlasti nepriljubljena mnenja so dobila težo zlata in okolici razodela naš 'pravi' obraz.
Lahko torej z nekom, s katerim stojimo na popolnoma različnih mnenjskih bregovih, še vedno čutimo bližino?
Hočeš nočeš sem se morala sprijazniti z lekcijo, da obstaja razlika med tem, da imam z nekom dejansko veliko skupnega, in prepričanjem, da je tako. In predvsem – kako spretno krmariti med tem, da si zaradi njihovega radikalnega mnenja ne ustvarim (novega) mnenja o njih samih. Mehurček tesnih odnosov velja za varno okolje, v katerem naše kritično razmišljanje ne bi smelo biti kritizirano. Ravno ta je postal razlog, da smo vedno pogosteje začeli sklepati tihe pakte o temah pogovora, v katerih ne bomo pristavljati svojega piskrčka. Razlog? Več kot očitno se nas je prijelo žuganje vzgojiteljic v vrtcu, ko smo se v peskovniku še ruvali za lopatke. Včasih mora za dober odnos 'pametnejši' prvi odnehati. In v našem primeru smo raje odnehali kar kolektivno.
Bolje neizrečeno mnenje kot hoja po razbeljeni žerjavici.
A izogibanje dialogu ni še nikoli padlo na plodna tla. Dokler je koza cela in volk sit, je kresanje nasprotujočih si mnenj rojstvo številnih konstruktivnih debat, širjenja obzorij in uravnoteženja pogledov. Se biti zmožen pogovarjati o stvareh, katerih narava nas spravlja iz cone udobja ali v celo neprijeten položaj, je odraz čustvene zrelosti. Debate, v katerih bi nekomu najraje zavili vrat, so največje učiteljice strpnosti, sprejemanja raznolikosti in tega, da človeka ne sodimo prehitro. Kakšna ironija!
Odgovor je torej lahko. Čeprav se je za to včasih treba pošteno ugrizniti v jezik in verjeti, da nam ne bo odpadla roka, če nekdo želi v parlament poslati kandidata iz druge stranke, kot bi ga sami. Zmožnost stopiti korak nazaj na točki vrelišča pa je odlika, ki prihrani celo četo dolgih nosov.
Če me računica ne vara, zakonca iz uvodnih besed letos obeležujeta častitljivo 20. obletnico poroke. To, da se na njunih krožnikih vedno znajdeta različni jedi z menija, ni vzpetina, na katero se ne bi mogla povzpeti. Svet bi bil zaradi primanjkljaja človeške raznolikosti pogledov in svobodomiselnosti namreč tako suhoparen, da bi bilo v njem sila neznosno živeti. Angleži so si za to vsakodnevno zagato izmislili simpatičen stavek: Agree to disagree. Strinjajmo se torej, da se ne strinjamo. In dopustimo možnost, da ima vsak od nas vsaj malo prav.
Fotografija : Profimedia
Preberite še: Sofia Vergara vstopila v poletje s to fotografijo ob bazenu, na kateri je nosila le SPF in črne tangice: Pomanjkljiv selfi, ki je navdušil oboževalce
Priporočamo tudi: Princ Harry razkril zgodbo, zakaj je kraljeva družina želela spremeniti ime Kate Middleton
Morda vas bo zanimal tudi ta pogovor, ki ga vodi Borut Pahor.
