Ikonične kreacije legend, kot so Gianni Versace, Christian Dior, Cristobal Balenciaga in Yves Saint Laurent, so navdih našle v queer uličnem stilu.
Med visoko modo in LGBTQ+ skupnostjo je vzniknila trdno prepletena ljubezenska zgodba, ki bogati modno industrijo in spodbuja brezkompromisno izražanje identitete pripadnikov vseh spolnih usmerjenosti. Ti že desetletja premikajo meje uveljavljenih in sprejetih smernic, v svoje stilske in dizajnerske ideje vnašajo drznost, svežino in nepričakovanost, ter gradijo bolj inkluzivno, raznoliko in eksperimentalno industrijo. Velike gej oblikovalske ikone, kot so Alexander McQueen, Jean Paul Gaultier in Gianni Versace, dokazujejo ne le, da je moda odprta in željna vseh, temveč tudi, da so bolj ekscentrične in neortodoksne perspektive njena gonilna sila.
No Sseso jesen/zima 2019
Še v 19. stoletju so bila homoseksualna nagnjenja pogosto označena kot kriminal. Pisatelj in dramatik Oscar Wilde, znan po svojem eklektičnem slogu, polnem ženstvenih elementov, je bil zaradi homoseksualnega vedenja leta 1895 spoznan za krivega sodomije in grobe nespodobnosti. Takrat so ljudje začeli istospolno usmerjenost povezovati s specifično vizualno identiteto in preko nje ostalim sporočati svoje preference; za gejevsko subkulturo so bili značilni čevlji iz semiša in zelene obleke. Razvila se je celo drag scena, a okolje je bilo do sebi drugačnih še vedno sovražno. V petdesetih je bila homoseksualnost obravnavana kot duševna motnja. Javnost je ne-heteroseksualno usmerjene posameznike stigmatizirala, zapirala, pretepala ter pobijala zgolj na podlagi moralnega neodobravanja njihove spolne orientacije. Tistih nekaj privilegiranih gejev, ki so bili finančno stabilni, je zato uteho, ki je ni moglo dobiti v družbi, iskalo drugod. Tako kot Coco Chanel, ki je nekoč dejala, da si je ustvarila novo življenje, ker je njeno prejšnje ni zadovoljevalo, so se geji z marginalizacijo spopadali preko življenje spreminjajočega eskapizma. Kupovali so luksuzne dobrine, dodobra razvili svoj slog in izoblikovali novo, glamurozno persono, ki je družba ni mogla linčati. Opolnomočeni so se začeli seliti v velika mesta in se uveljavljati v industrijah, ki so veljale za bolj odprte. Najbolj odmevna med njimi? Moda. Ta odgovarja na družbene premike in je v progresivnosti svojih kreacij in sporočil vedno vsaj korak pred politiko.
Mugler couture jesen/zima 1992
Začetek šestdesetih je moda postala fragmentirana. Razvile so se različne subkulture, ki so dovoljevale in celo spodbujale zanimanje heteroseksualnih moških za modo in videz. Krojače so zamenjali modni oblikovalci, ki so bili pogosto del svobodomiselne queer skupnosti ali pa nad njo navdušeni, zato so navdih iskali v njeni kulturi in slogu. Ta je variiral od hipermoškega in intenzivno ženstvenega pa do popolnoma odbitega oblačenja, ki je kmalu postal simbol emancipacije. Leta 1969 se je boj LGBTQ+ za civilne pravice in dostojnost namreč zaostril. Obiskovalci gej bara Stonewall Inn. v New Yorku so na policijsko racijo in nasilje odgovorili s protesti, ki so se razvili v dobro desetletje dolgo gejevsko osvobodilno gibanje. Začetek sedemdesetih zato označuje revolucijo, prvo parado ponosa, ki je ljudi združila v njihovem boju za enakopravnost. Petdeset let kasneje so parade ponosa mednarodno festivalsko obarvane, ekstravagantne in v svojem sporočilu še vedno polne ljubezni. Ne le to, junij je postal mavrični mesec, v katerem naj bi se tako vsak posameznik kot tudi korporacije in marketinški mogotci poklonili pogumu LGBTQ+ skupnosti. Medtem, ko mnogo podjetij to izkorišča kot profitabilno oglaševalsko priložnost, pa se luksuznim znamkam konsistentno uspeva izogniti prazni komercializaciji in kapitalizaciji simbolizma spolnega ponosa. Podporo izkazujejo skozi svoje kreacije pa tudi skozi prizorišča modnih revij in performativne elemente, ki jih vanje vključujejo.
Chanel couture pomlad/poletje 2013
Tudi, ko se dizajnerji poslužujejo bolj direktne, kostumske metode in v svoje kreacije vključujejo tipične označevalce queer ponosa, kot so mavrice in klišejski slogani, zaradi svoje inherentne povezanosti s skupnostjo delujejo avtentično. Modni oblikovalec Ashish Gupta je to dokazal v svoji jesenski 2017 kolekciji, v katero je vkomponiral bleščeče mavrične kose z napisi kot sta Why be blue when you can be gay! in Ljubezen ne vidi barve. Leto kasneje je Christopher Bailey, ustvarjalni direktor Burberryja, svojo zadnjo kolekcijo posvetil najboljšim in najbolj nadobudnim organizacijam, ki po svetu podpirajo LGBTQ+ skupnost, in pozval k neselektivni predanosti človekovim pravicam. Virgil Abloh je svojo prvo Louis Vuitton modno revijo zasnoval na temi inkluzivnosti; pista je bila mavrična, modeli z vsakega kontinenta, kolekcija pa se je imenovala »Barvna teorija.«
Ashish jesen/zima 2017
A v modi podpiranje in črpanje inspiracije iz queer skupnosti še zdaleč ni omejeno na tistih nekaj vsakoletnih targetiranih kolekcij. Ker so se pripadniki LGBTQ+ skupnosti v drugi polovici prejšnjega stoletja osvobodili omejujočih modnih konvencij, so s svojim stilom kot kanvasom za samoekspresijo začeli premikati meje in vplivati na vzpon manj spolno konstruirane in uniformirane mode. To se kaže v naraščajočem številu univerzalnih kosov, spolni fluidnosti in izmenjevanju tipičnih estetik; popularizaciji prevelikih, širokih kosov za ženske in normalizaciji kril, oblek in kratkih topov za moške. Toznačno revolucijo je začel Yves Saint Laurent, ko je leta 1966 predstavil prvi ženski kroj elegantnega suknjiča, ki ga je stiliral skupaj z nabrano belo srajco in bolj lahkotno variacijo metuljčka. Dizajn je bil takrat v svoji edinstvenosti radikalen. Zmanjšal je pomembnost stereotipnega oblačenja, se oddaljil od spolno definirane estetike in množicam približal androgeno modo. Počasi, a neustavljivo, so znamke sledile zametku sentimenta modne svobode, ki so ga s svojim provokativnim, eksperimentalnim in spolno nedefiniranim slogom okrepile filmske in glasbene zvezde. Danes je to mišljenje razširjeno bolj kot kadarkoli poprej, kaže pa se na modnih brveh, ulicah in gala dogodkih. Znamke, kot so Telfar, WildFang, Olderbrother, Nicopanda, OneDNA in Riley Studio ustvarjajo spolno nevtralne kose in temeljijo na prepričanju, da je moda za vse; da etnična pripadnost, spolna usmerjenost ali družbeno ozadje ne igrajo prav nobene vloge.
Burberry pomlad/poletje 2018
Luksuzne znamke kot so Gucci, Etro, Vivienne Westwood, Jean Paul Gaultier, Yohji Yamamoto, Marc Jacobs, Martine Rose in Dior pa zgodovino še naprej pišejo z ustvarjanjem tako nenavadnih in drznih oblačil kot tudi klasičnih osnovnih kosov, ki bi morali stereotipno graditi estetiko določenega spola, v resnici pa so namenjeni tistemu, za kogar takšni kosi tradicionalno niso primerni. Ralph Lauren je v spomladanski kolekciji na ženskah predstavil tipično moške sete. Gucci je v svoji aktualni jesenski kolekciji predstavil dolga moška krila in tipično žensko krojene široke hlače, ki vzbudijo zmedenost glede tega kateri kosi so originalno sploh namenjeni ženskam in kateri moškim. Modna hiša s tem transcendira pogovor o omejitvah oblikovanja glede na spol in dokaže, da v resnici ni važno, kateri trendi so bili ustvarjeni za koga. Krila pač dobro izgledajo tudi na moških, ostri suknjiči pa na ženskah. Vpliv queer skupnost se kaže tudi v vse večji komercialni modni drznosti. Trend prosojnega oblačenja, variacijo katerega so na letošnjih pistah predstavili vsi od Valentina pa do MGMT, kombiniranje živih barv in različnih tekstur ter popolnoma oprijeti tank topi so tipični za gej estetiko, ki je oblikovala tudi širši heteroseksualen slog. No, dovolj pove že dejstvo, da termin gej danes privzemamo skoraj kot ekvivalenco modnemu oblačenju.
Gucci jesen/zima 2023
Stigmatiziranje in izločanje marginaliziranih skupin omejuje razvoj in aktivno zavrača tako ustvarjalni kot tudi družbeni napredek. Modna industrija dokazuje, da je v raznolikosti moč, da sta tam kreativa in razgledanost, da je tam ljubezen.
Fotografije: Profimedia
