Spodnji pogovor je pogost scenarij v družinskem okolju, kjer prebivajo adolescenti.
Maja: "Sovražim svojo ta staro! Kdaj mi bo že dala mir!"
Svetovalka: "Kaj misliš s tem?"
Maja: "Ja, to, da me non stop klicari in sprašuje s kom se družim, kje sem bila, zakaj se ne javim na telefon, ... Vsak dan me kliče, ne pusti mi živeti! Znorela bom!"
Svetovalka: "Si ji povedala, kako se počutiš?"
Maja: "Kaj naj ji povem?! Pa saj me nikoli ne posluša ... Po vrhu vsega pa itak nič ne razume!"
Odnosi med starši in otroki se vedno bolj zaostrujejo, ...
Treskajo vrata, miren pogovor zlahka preraste v neusmiljeno kričanje, zmerjanje in medsebojno obtoževanje. Najstniki odraščajo, iščejo svojo identiteto, svoj prostor in lastno pot. Nočejo več igrati vloge otroka, ki je pripravljen konformistično sprejemati navodila svojih skrbnikov. Prehod v odraslost je danes precej bolj zamegljen, kot je bil v preteklosti. Obdobje mladosti se je kot družbeni fenomen pojavilo šele pred nedavnim. Pred tem so otroci s poroko neposredno vstopili v svet odraslih, vmesna faza, v smislu 'mladine', ni obstajala.
S podaljševanjem izobraževanja so se ti družbeni vzorci spremenili. Mladi odlašajo z ustvarjanjem lastne družine, z rojstvom otrok, odseljevanjem od staršev. K slednjemu vsekakor svoje prispeva tudi gospodarska in demografska situacija. Starši in otroci tako ostajajo povezani bistveno dlje in bolj kot so bili nekdaj. Mladi bi radi odrasli, starši pa nanje še vedno gledajo kot na 'male' otroke in do njih gojijo (preveč) pokroviteljski odnos.
Podobna zgodba se plete tudi med Majo in njeno mamo ...
Mama Majo vidi kot svojo malo punčko. Poskuša jo zaščititi pred vsem slabim, kar bi se ji v življenju lahko pripetilo. Maja to občuti kot neprestani nadzor, kar jo duši. Situacija je obsedeno stanje. Bolj, ko se ji mama skuša približati, bolj se ji hči izmika in se zavija v molk.
Mamin telefonski klic se prične s prijaznimi besedami. Mama poskuša na različne načine izvedeti, kaj se z otrokom dogaja. Vsako novo zaslišujoče vprašanje hči potiska dlje od materinega motiva. Z vsakim Majinim odmikom, pa ima mama manj potrpljenja, dokler dokončno ne izgubi nadzora in eksplodira v poplavi nekontroliranih obtožb, ki prehajajo od kritik do igranja žrtve.
"Kako si drzneš tako govoriti z mano, ti nehvaležnica! Se sploh zavedaš, koliko naju z očetom stane tvoje razvajanje! Ti in tvoja trmoglavost bosta krivi, če bom zbolela!"
Kaj se v resnici dogaja v odnosu mati – hči?
Maja, ki je s študijem zapustila dom, se je tako vsaj malo izmuznila maminemu nadzoru, ki kot obsedena spremlja vsak njen korak. Mati poskuša ta manko sedaj nadomestiti s telefonskim zasliševanjem in nenapovedanimi obiski. Maja se vedno bolj odmika in zapira vase. Pred letom dni se je zaljubila v fanta, ki nikakor ni ustrezal maminim predstavam bodočega zeta. Pred kratkim sta se razšla. Majo je to zelo prizadelo in pustilo posledice tudi na uspešnosti njenega študija. Mami ni nikoli povedala za zvezo, saj je vedela, da si bo 'ta stara' takoj nadela detektivska očala in bo skrbno preučila fantovo identiteto, njegove sorodstvene vezi, družinski status in poreklo. Postal bo 'dežurni krivec' za vse morebitne težave in ovire, ki bi se utegnile pripetiti hčerki, predvsem pa bo slabo vplival na hčerkin študijski uspeh, ki je mami zelo pomemben.
"Vedno so jo ocene zanimale bolj, kot jaz in moja sreča. Znorela bo, če izve, da sem padla že dva izpita in sem izgubila povprečje! Neprestano me zaslišuje, če pa ji kaj poskušam povedati, tega sploh ne sliši ali pa informacijo obrne proti meni! Kako naj ji zaupam, kako nesrečna sem zaradi fanta! Najraje bi kar umrla," je iskrena Maja.
Maja se znajte v brezizhodni situaciji
S svojimi reakcijami odrezave in vpijoče najstnice v resnici vpije na pomoč, vendar je mama ne sliši. Preveč je zaslepljena z notranjo potrebo po prevzemanju nadzora nad hčerkinim življenjem. Ne zaupa ji in Maja to občuti. Med mamino in Majino komunikacijo je kratek stik. Brez zaupanja in komunikacije pa takšnega problema ni moč rešiti. Š
Šele, ko bo mati svojo hčer spustila iz 'kletke', se ji bo Maja pripravljena odpreti in prekiniti komunikacijsko blokado. Mati, ki živi v neprestanem strahu, da bo hči brez njenega nadzora zabredla v težave, mora spoznati, da je takšen nadzor vse prej kot koristen. Ko bo Majo sprejela, kot sebi enako, ji bo dala priložnost, da se ji hči zaupa, brez strahu, da bo za svoja dejanja deležna obsojanja, kritike ali kaznovanja.
"Ni nadzor tisti, ki nas povezuje, ampak je to ljubezen."
Z odprtostjo in izkazanim zaupanjem, bomo razvili pristen odnos s svojim otrokom. Samo otrok, ki na svoji koži občuti spoštovanje, zaupanje in sodelovanje, bo znal spoštovati, zaupati in sodelovati, tako s starši kot tudi z ostalim svetom.
Starše, ki so otroka vzgajali s tovrstnimi kvalitetami, ne skrbi, kako bo otrok »vozil« skozi življenje. Z zaupanjem ga pošljejo v svet, da svobodno živi svoje sanje. Takšni otroci vedo, na katera vrata potrkati, ko je hudo. Tam jih namreč vedno čakajo odprte roke!
Napisala dr. Lucija Čevnik, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe in čutne vzgoje
Za splet priredila Ajda Hovnik Plešej
Preberite še: "Moj otrok – moja last!" Pa je temu res tako?
Priporočamo tudi: Obstajajo 4 vrste partnerskih zvez! Poglejte, katera traja najdlje
){kind=link}