Že od prve zamisli ves čas nastaja ... V njej stanuje družina, ki jo uporablja kot svoj dnevnik.
Vsaka življenjska sprememba se vestno vpisuje v prostor. Hišo je za družino, ki se je iz velike modernistične vile morala preseliti v starinsko baročno stanovanje v središču Ljubljane, v začetku šestdesetih načrtoval arhitekt Jože Kregar. Zaradi zapletov in sprememb je hiša ostala nedokončana do začetka osemdesetih, ko so se vanjo vselili zdajšnji uporabniki.
Hiša je potisnjena ob zadnji rob parcele, kar spredaj ustvari velik vrt, ki je igrišče, počivališče, rekreacijska površina pa tudi prostor za ljubiteljsko vrtnarjenje. Zasnova je zelo sodobna za zgodnja 60. leta: hiša je z daljšo stranjo usmerjena proti jugu in se z velikimi površinami odpira proti svetlobi. Spodaj so dnevni prostori in kuhinja, zgoraj pa spalnice. V sprednjem delu so nanizane sobe, ki so s hodnikom ločene od zadnjega dela hiše, kjer so servisni prostori.
Kuhinja je središče doma, tudi križišče in prvi pravi prostor, v katerega vstopiš. Zasnovali so jo arhitektki iz biroja Dans arhitekti, po meri pa jo je izdelal mizar. Njihova kuhinja po meri je zelo barvita – opečno oranžne stene, omarice v barvi fuksije, po tleh pa zlato rumene ploščice. Ob zadnji steni so nanizani kuhinjski elementi in omarice, v sredini prostora pa je velik pult s štedilnikom, dostopnim z obeh strani. Pod veliko aluminijasto napo, ki sega daleč v prostor, je omarica za začimbe s steklenimi drsnimi vrati, ki so jo navdihnile ladijske kuhinje. Med kuhinjo in dnevno sobo je velika steklena slika, izdelana v 30. letih za neko drugo vilo. Poslikana je z morskimi pošastmi in, kdo ve, ali navdihujejo kuharico ali strašijo otroke ...
Kuhinja je povezana z jedilnico, v kateri kraljuje velika tradicionalna kredenca, oblikovana in izdelana v tovarni Naglas. V sredini je prostor za bar s pijačo, na obeh straneh pa so v vitrinah kozarci in skodelice, nekateri med njimi so še prababičini.
Dnevna soba je nekoliko nižje od preostalega pritličja, kar daje prostor klavirju in njegovi glasbi. Eden od članov družine je pianist, igra pa tudi v uspešnem klavirskem triu, tako da dnevna soba pogosto postane prizorišče spontanih koncertov. Ob klavirju je par foteljev, ki ju je oblikoval arhitekt Edo Mihevc, kot prototip pa so jih izdelali v tovarni Naglas, pod njima pa je velika vintidž turška preproga z geometrijskim vzorcem, izdelana v tehniki kilim. Dnevna soba preseka celotno hišo in odpre povezavo med njeno severno in južno stranjo. Pogled iz nje sega na zadnji del vrta, skozi veliko okno pa prihaja razpršena severna svetloba, ki jo imajo tako radi slikarji.
Kopalnica je najbolj enoten prostor v hiši – narejena je bila v enem zamahu, in sicer v nekdanji shrambi. Kombinacija kvadratnih smetanasto belih ploščic in turkizno modrega mozaika z minimalistično opremo ustvari umirjen prostor, katerega posebnost je veliko okno, skozi katero v kopalnico vstopa zelenje.
Spalnica ima veliko izbočeno okno na zahod, močno svetlobo zahodnega sonca pa lepo razpršijo doma sešite zavese iz blaga s čudovitim vzorcem Aino Aalto, ki so ga prinesli s Finske. Pred oknom stojijo okrogla mizica in dva stola, ki lahko služijo tudi kot prijetno domač bralni kotiček.
Dnevna soba je na istem nivoju kot terasa, zato se v toplem delu leta vsi zajtrki in kosila strežejo zunaj. Z marmorjem tlakovana terasa se nadaljuje v trato za popoldanski počitek ali hitro partijo namiznega tenisa. Zasnova vrta je nastajala hkrati s snovanjem hiše, že kmalu so zasadili drevesca, ki so v 50 letih zrasla v velika drevesa. V času obiska so se odpirale krizanteme, jesen pa prinese eksplozijo barv z malinasto rdečo barvo perzijske bukve, živahno rumeno drevesa ginko in celotno pahljačo barv, ki jo proizvede likvidamber. Tu vsekakor drži misel, ki jo je nekoč zapisal Albert Camus: »Jesen je druga pomlad, ko vsak list zacveti.«
Hiša, ki se spogleduje s srednjeevropsko tradicijo, si odpočije po sredozemsko, goste pa sprejema z orientalskim gostoljubjem. Vsako potovanje, vsako leto, skoraj vsak dan prinese kaj novega članom družine, ki te novosti takoj vpišejo v prostor. Namesto da bi pisali zgodbe in dnevnike, pišejo svoj prostor. Videz zaključujejo predvsem kontrastni dodatki v črni in neobičajna goba nesmrtnosti. Spalnica je umirjena, toni bele in temnih tal se ponovijo, očara pa še en izhod na teraso in veliko steklenih površin, ki v prostor prinašajo izdatno količino svetlobe ter s tem svežine. V kopalnici so že bile položene ploščice v odtenkih kapučina, kar je lastnika sprva skrbelo, na koncu pa se je izkazalo, da se vseeno zelo lepo zlijejo z arhitektovimi idejami. Zanimiva elementa sta umivalnik in straniščna školjka, saj se z njima filozofija kvadratne oblike nadaljuje tudi v toaletnem prostoru.
Na terasi predrzna rdeča v kombinaciji s temnimi stoli in belimi blazinami ustvarja luksuz brez togosti. Od tu se širi prekrasen razgled, ki je bil eden izmed poglavitnih razlogov za nakup stanovanja, ter se ponuja nešteto priložnosti za druženje in počitek.
Besedilo: Kristin Dešman
