Kaj se plete v glavah poročenih moških?

Morate izvedeti, o čem razmišljajo! Preberite spodaj.

Ljubezen

Simon, 28 let

1 leto zakona: strah in pričakovanja.

Z ženo sva skupaj štiri leta, dve leti živiva skupaj, eno leto sva poročena. Do najinega poročnega dne sem v njej videl žensko, kakršno sem vedno hotel: pametno, zabavno, seksi in prekleto dobro kuharico. Odkar sva poročena, pa se je vse spremenilo oziroma se je pokazalo v neki novi luči.

Mislim, da je vse samo v moji glavi, da me je strah, ker gre zdaj zares in je to dokončno, zato je moj filter dojemanja drugačen. Mogoče gre celo za neke vrste panični napad, ki je spremenil mojo percepcijo, takoj ko sem sprejel odločitev in odgovornost, dal zaobljubo, svobode ni več. Tipično, čisto klišejsko, vem! Kar se mi je prej na primer zdelo seksi, se mi zdaj zdi neokusno. Ko je zadnjič za v službo oblekla krajšo obleko, sem jo nastrojeno vprašal, koga hoče naskočiti.

Počutim se, kot da mi na rami sedi hudiček, ki prišepetava, da če je moja žena, potem naj se temu primerno (karkoli že to pomeni, še sam ne vem?!?!) tudi obnaša. Tudi v tem smislu, da naj se bolj potrudi, naj da več od sebe ... Tako sem nekega jutra že zalajal, ko ena od mojih ljubih srajc ni bila zlikana. Halo?

Nisem si mislil, da bom kdaj postal tak stereotip! S tem seveda avtomatično in pasivno agresivno pritiskam nanjo, zato je polna dvomov, ali bo izpolnila moja pričakovanja, in včasih temu pritisku kljubuje, protestira tako, da se ne odziva. Sploh. Kako? Ko pridem po dolgem sestanku izčrpan domov, me ne čaka več topel obrok, kot me je včasih, pa čeprav je bila tudi sama utrujena, temveč bere knjigo v naslanjaču, kot da se ne bi nič zgodilo.

Odkar sva mož in žena, se tudi skupnim prijateljem zdiva manj sproščena, večkrat napeta v odnosu do drugega, polna nerealnih pričakovanj. Pa še res je. Tisoč drobnih malenkosti je, ki so zdaj drugačne samo zaradi najinih drugačnih pričakovanj. Tudi na njeni strani je podobno. Zdi se ji na primer samoumevno, da po službi ob petkih ne grem več na pivo s kolegi, ampak greva namesto tega skupaj ven. Kadar zatajim, ima nos do tal in gleda me kot zločinca.

»Oni so tvoji kolegi, jaz pa sem tvoja žena,« pravi. Ampak nečesa res ne razume – po tednu, ki se je zaradi vseh mogočih obveznosti in odgovornosti vlekel kot pohani sir, ne morem še v petek zvečer analizirati najinega življenja po dolgem in počez. Razpredati o problemih, jih cefrati na mikrodelce, kar me spravlja ob živce, saj rešitev sploh ne iščeva, ona bi se samo pogovarjala. Potrebujem navadne moške debate o športu in babah!

Prepirava se torej več, in to predvsem zaradi nepomembnih stvari. Potihoma naju po mojem oba postaja strah, da nama mogoče ne bo uspelo, a ironično je, da se ne trudiva bolj, da bi nama uspelo, ampak kvečjemu manj. Ona klepeta s prijateljico po telefonu po ure in ure, čeprav ve, da mi gre na živce, jaz preveč gledam šport, ona me smeši pred prijatelji, jaz hodim s čevlji po kopalnici ... Aha, pa kaj me še iritira!

Njene čudne provokacije! Ko sva hodila na zmenke, se mi je njen črni humor zdel blazno seksi, zdaj, ko spusti bombo na moj račun, pa se mi zdi kruta. Zadnjič sem zaradi bolečin v hrbtu trpel že mesec dni in nisem mogel veliko prispevati h gospodinjstvu (česar, mimogrede, niti nočem, če želim obdržati jajca), pa tudi v postelji ni moglo biti akcije, in mi je rekla, da se je že pozanimala v domu za ostarele, ali imajo prosto sobo.

To, kar se je prej slišalo zabavno, zdaj zveni pikro, kot posmehovanje, kot da ni pripravljena skrbeti zame v slabem. Po drugi strani pa je pred kratkim prav ona predlagala, da napiševa novi zaobljubi. Sprva sem godrnjal, a pravzaprav je bila to dobra ideja. Ljubezen, spoštovanje, medsebojna podpora so v bistvu zelo ohlapni pojmi, dokler ne gre za konkretno situacijo, kot je izguba službe, resnejša bolezen ...

Zdaj ko imava za sabo eno leto zakona, na to gledam drugače, bolj praktično, in namesto tega, da bi se zanjo žrtvoval v vsakem primeru, kot sem zapisal v svoji zaobljubi, bi ji danes seveda v vsakem primeru stal ob strani, a žrtev bi morala sprejeti sama.

Da tole pojasnim: če bi na primer izgubila službo, ji ne bi dovolil samopomilovanja, zapiranja vase, sedenja na kavču s škatlo robcev in sladoleda, temveč bi pokasirala mojo 'brco v rit', da bi se spravila k sebi, sprejela situacijo, nehala razmišljati o svoji nevrednosti ... in začela iskati novo službo. Seveda bi jo finančno podprl, po čustveni plati pa bi ji ponudil ramo (brez hudička gor), a hkrati bi ji dal vedeti, da je odrasla in sposobna ženska, ki bo slej ko prej našla novo službo – zakaj bi se mi torej smilila? Mogoče bi se kakšnemu romantiku to zdelo čisto mimo, meni pa se to zdi tisto pravo, če nekoga ljubiš in spoštuješ.

Roko na srce, vse prave preizkušnje naju še čakajo. Pred enim letom sva govorila, da bova imela kužka, danes se pogovarjava o otrocih. Upam, da kmalu premagava strahove in se prepustiva največji življenjski avanturi.

Tomaž, 41 let

10 let zakona: tiha sreča.

Ja, deset let mojega zakona. Prepričan sem, da je moje živ­ljenje najmanj dramatično v zgodovini zakonskih zvez, a točno to si želim, tako hočem, da tudi je. Ničesar ne bi spreminjal. Ko ljudje govorijo o ognjemetih in strelah in ne vem čem še, se sprašujem, kaj za vraga je narobe z njimi. Zakaj želijo ves ta nemir v svojih življenjih? Kako jih lahko rajca to, da za en dan naprej ne vedo, ali bodo ženo zalotili z drugim v njuni postelji.

Meni je všeč, da nama je 'dolgčas', da sva drug drugemu totalno predvidljiva, da nama skoraj ni treba več komunicirati. Si se tresel na prvem zmenku, me sprašuje sin, jaz pa mu vsemu 'mlademu in neumnemu' ne morem razložiti, da je njegova mama, že odkar sva se spoznala, v meni vzbujala mir, občutek, da sem doma, tiho, a globoko srečo. Ja, tudi najina zgodnja ljubezen ni bila kaj posebej električna. Res pa je, da sva bila pred prvim zmenkom in poroko nekaj let samo prijatelja.

Midva torej nisva tisti dve polovički, ki sta se vse življenje iskali, da bi postali eno in tako še vedno ostali samo polovici, sva dve celi, samostojni osebi, ki sta kakovost življenja želeli izboljšati tako, da si določene stvari (tudi stroške) delita in si pomagata. Tako v najinem odnosu ni turbulenc in centrifug, uživava v bližini drug drugega, ker veva, da sva lahko točno takšna, kot sva. Brez igric, manipulacij, težkih presenečenj, kostumov za seks, ki bi naju morali 'oživiti'. Ni mi treba vstati od mrtvih, sem živ.

V teh desetih letih sta bila najin največji 'pretres' otroka, ki sta se nama rodila skoraj drug za drugim. In če sva pred njima še kdaj pa kdaj odšla na kakšen koncert, v gledališče, na žur, sva zdaj stara 40 in utrujena in vesela, da nama tega ni več 'treba'.

Nihče od naju se ne pritožuje, če je vrhunec najinega tedna večerja na kavču v petek zvečer ob dobrem filmu ali knjigi in kozarcu rdečega. Tako nama je najbolj prijetno in najbolj všeč. Vse, kar želiva drug od drugega, so podpora, zaupanje, zvestoba. No, in smeh. Skupen nama je namreč smisel za humor. Zelo podobne nenavadne stvari se nama zdijo smešne, in ko padeva v najin krohot, sosedi res težko spijo.

Če povzamem: v vsem tem času sva se naučila, da ne potrebujeva problemov in presenečenj, da bi se počutila živa, in da ne rabiva 'umetnih gnojil', kot so večerje zunaj, vrtnice, čokoladice, da bi gojila vrt najine ljubezni. (Morda bova to počela, ko bosta sinova že na svojem in nama bo resnično dolgčas.)

Vse to pa ne pomeni, da drug do drugega nisva pozorna! Še vedno pazim, da moj trebuh ni gomila maščobe in moja žena si še vedno brije noge. Še vedno me občasno 'nagradi' s fafanjem, še vedno je v najini postelji živahno. Vsaj nekje, ne? Drugače pa je moj čas z ženo, kot bi bral dobro, zanimivo, a ne preveč napeto knjigo, ki pomirja in obenem spodbuja. Ona je moj protistrup za ves svetovni kaos!

Matjaž, 52 let

30 let zakona: svoboda je pomembna, seks tudi.

»Se spomniš, ko sem ti priznal afero?« Sva v postelji, jaz in moja žena, poročena 26 let (30, če štejemo leta, ko sva začela skupaj živeti). Poskušam začeti debato in ji povedati svojo preprosto razlago, zakaj mislim, da nama uspeva biti tako dolgo skupaj – z moje strani (postelje).

Odkrito povedano, odgovor bi bil lahko težek in zapleten, večplasten, a če kaj znam, znam stvari najprej zakomplicirati, a jih potem tudi prav po moško poenostaviti. Vsaj tako mislim. Deloma nama po mojem mnenju uspeva zato, ker je ona za žensko zelo nekomplicirana, no, vsaj pretvarja se, da je takšna, ko se ji ne ljubi ukvarjati z mojimi sebičnimi forami.

Rad imam svojo svobodo in včasih mi res ne paše, da vse vikende čepiva skupaj. Grem po svoje, ribarim, igram mali nogomet, grem na pivo ...

Ona me pusti v mojem svetu, saj ve, da se bom še prekmalu prihulil iz svoje luknjice, se prislinil k njej in jo prosil za bližino. Res zna delati z mano, zelo jasno ji je, da nasilno vlečenje moje glave iz peska ne bo uspešno, zato potrpežljivo živi mimo mene, dokler je hvaležno ne poiščem in po navadi vse nadoknadim. Deloma pa nama uspeva zato, ker ima res dober občutek, kdaj potrebujem brezpogojno podporo, in takrat mi tiho, brez očitkov, pridig in nepotrebnih (ženskih) analiziranj in moraliziranj stoji ob strani.

Včasih se mi zdi, da je pms čista izmišljotina, res ni 'nahormonana' ženska, ki bi jo vsak ciklus metalo iz tirnic. Je pa še nekaj, kar se meni zdi zlata vredno in me vleče k njej kot ata na mamo: še po vseh teh letih je vedno urejena. Ne mislim s kilogramom fasade na obrazu, ampak negovana, diskretno naličena, lepo oblečena (nič je ne zmoti tistih nekaj kilogramov več, kot jih je imela pred leti). In nežna. Čeprav je zelo močna ženska (sploh v službi in pri vzgoji najinih otrok), zna biti tudi zelo nežna. Ženstvena. Res sem ji hvaležen za to.

Zakaj sem jo torej prevaral? Prevaral sem jo, ko je dan in noč skrbela za najino prvorojenko in ji (vključno z nosečnostjo) skoraj dve leti ni bilo do seksa. Ki je pri meni zelo visoko na seznamu prioritet. Obtoževanja gor ali dol, moj libido je vedno gor, najvišje, in pri tem si res težko pomagam. V normalnem stanju mi je ona dovolj, takrat pa ... Najbolj 'srhljivo' za kakšnega moralista pa je verjetno to, da mislim, da me je razumela in zato tudi povsem sprejela.

»Ne,« pravi. »Ne? Ne spomniš se, ko sem ti priznal, da sem imel afero? Rekel sem ti: ali greva na terapijo in popraviva ta zakon ali pa se ločiva. In potem sva se dala vroče dol v avtu. Kako si lahko to pozabila?!« Bere dalje. Le na kratko me opomni, da je razmišljanje o preteklosti moja domena v najinem zakonu. »To ni moj stil. Saj to veš. Jaz se bolje počutim v zanikanju oziroma v tem, da ne vlečeva okostnjakov izpod najine postelje. Sem za prepoved soočenja in analiziranja.«

»To je torej tisto, na čemer temelji najina zakonska zveza? Na zanikanju in nesoočanju?« sem kar malo iz sebe. »Pa saj to je narobe svet: si ti moški in jaz ženska?!« Bere dalje in deluje, kot da je le na pol pri stvari. Nato predlaga, da pove nekaj preprostejših razlogov za najino zakonsko srečo.

Začne naštevati: še vedno se drživa za roke, ko kam greva, zmeraj mi odpreš vrata, zmasiraš mi noge, ko me uničijo visoke pete, z mano ne govoriš kot s katerim od svojih pivskih prijateljev, ne zaslišuješ me, če kdaj pridem domov uro pozneje ...

Zaključi takole: »Matjaž, saj veš, da zavestno nočeva biti redarja drug drugemu. Dopuščava si veliko svobode. Nisva trapa, ki sta jezna, če se drugi spogleduje.« Jaz sem še vedno presenečen, da se ne spomni (noče spomniti?) tistega večera, ki se je meni v najinem odnosu zdel prelomen. Mislil sem, da me razume in sprejema, ljubi takšnega, kot sem, in zato odpušča, in zato sem jo sam vzljubil še bolj. Ona pa si že ves čas vse zanika? »Res se ne spomnim,« reče.

»Ali res ne moreš tega preprosto pustiti v preteklosti?« se kar malo razjezi. »To je razlog, zakaj si se poročila z mano,« jo zdaj spomnim jaz, medtem ko mi roka zatava pod njeno odejo. »Ker rad mešam drek. Tako ti ni nikoli dolgčas.« Vrne se k branju in poskuša ignorirati moje roke. »To je tisto, kar te je privlačilo na meni od vsega začetka,« vztrajam.

»Če res tako misliš,« reče in obrne stran v knjigi. Za trenutek izvlečem roko, da zapišem še nekaj opomb v svoj računalnik. To pritegne njeno pozornost. »Ne dovolim ti, da pišeš o tem,« reče. »Ne dovoliš mi?« »Ne!« »Ne?« Z eno roko položim računalnik na tla. Trenutek pozneje njena knjiga pade na drugo stran postelje.

Pripravila Nina Pretnar

Preberite še: V čem je skrivnost super srečnih ljudi? Te ugotovitve vas znajo presenetiti

Priporočamo tudi: Zunaj je hudo vroča linija spodnjega perila, v katerem boste zasijali v temi

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri