"Ne poskušata spremeniti drug drugega, ampak spremeniti predvsem sebe!" (iskrene izpovedi žensk, ki so rešile svoj zakon)

Če se tudi vam zdi, da se pari razhajajo kot po tekočem traku, ali če ste celo med njimi, je mogoče skrajni čas za nov pogled na partnerski odnos.

"Ne poskušata spremeniti drug drugega, ampak spremeniti predvsem sebe!" (iskrene izpovedi žensk, ki so rešile svoj zakon) - Foto: Unsplash / Priscilla Du Preez

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začelo na veliko razhajati, saj ločitev ni bila več tabu. Tako je veliko parov na neki točki svojega odnosa nehalo iskati rešitev za svoje težave, temveč so po liniji najmanjšega odpora preprosto obupali. Razhod je še danes marsikomu lažja izbira kot hoja po trnovi poti reševanja konfliktov, brezizhodnih situacij, nemogočih kompromisov, težkih prilagajanj, vsega, kar lahko prinese življenje v dvoje. A vreči puško v koruzo, kadar to ni edina pot, in začeti znova z nekom drugim, od začetka, ter tvegati, da se zgodba ponovi oziroma ima enak, ne srečen konec, je to res smiselno? Kaj če bi raje spregledali, da je 'žaba' v zakonski postelji še vedno isti princ ali princesa, ki smo ga ali jo izbrali skozi rožnata očala v fazi zaljubljenosti, da pa je resnična slika 'samo' preizkušnja, ali zmoremo kot zrela oseba preseči to fazo in začeti resnično ljubiti? Kaj če bi raje vztrajali, da vidimo, kaj nas čaka za ovinkom? Konec koncev je težava tudi v nas, če nam partnerstvo s človekom, ki smo ga izbrali, ne uspeva. In napako bomo ponavljali, dokler ne odpravimo njenega vzroka. Zakaj ne bi zgrabili priložnosti, da se je rešimo kar tu in zdaj, na mestu 'zločina', da ta ne postane serijski?

Vsi približno poznamo statistiko, še danes se ogromno parov razide. Pa vendar naj bi po nekaterih podatkih v Sloveniji v primerjavi z EU imeli malo ločitev, in sicer okoli 40 ločitev na 100 porok. Seveda v to niso všteti še vsi 'koruzniki', pa vendar je tak podatek lahko samo spodbuden. Po drugi strani pa je po raziskavah ameriškega psihologa Ty Tashira med odnosi, ki preživijo, le 30 odstotkov takšnih, ki se lahko uvrstijo med zdrave in funkcionalne. Torej je na splošno še vedno pomembno, da se pari začnejo zavedati, da je partnerstvo gojenje odnosa – na vse mogoče vremenske razmere občutljivega vrta ljubezni. Moški in ženska sta tako različni vrsti bitij, da pogosto stojita na dveh povsem različnih bregovih, pa vendar je nekaj najbolj čudovitega v življenju, če jima kljub trnovi poti uspe najti skupni jezik, skupno pot, skupni smisel. Ko zaškriplje – in kdaj pa kdaj zaškriplje v skoraj vsakem partnerstvu –, pa se je treba zavedati, da to ne pomeni nujno, da par ni kompatibilen, nobena kaj vredna naloga v življenju ni lahka, zato bi to moralo pomeniti predvsem pozitiven izziv, priložnost za skupno osebnostno rast, težko učenje. Če ljubezen seveda še diha, pa čeprav z zadnjimi vzdihljaji. In če je sama ne zmoreta oživiti, jo pozdraviti, gresta lahko 'k zdravniku za ljubezen', na partnersko terapijo. Ta se zdi med starejšimi pari sicer še vedno tabu, med mlajšimi pa je že skorajda modna muha.

»Ne moreva več skupaj, narazen pa tudi ne,« je bil prvi stavek, ki ga je Mija, 36, izrekla na njunem prvem srečanju s terapevtko. »Prosim vaju, da sedeta, obrnjena drug proti drugemu, in se za nekaj časa globoko gledata v oči,« pa je terapijo začela terapevtka. »To krepi intimnost in vzpostavlja globljo psihično povezavo med partnerjema,« je še pojasnila. Z možem sta ubogala, čeprav se že dolgo nista gledala globoko v oči – a prav zato sta bila tukaj! Po dveh letih prepirov, odtujevanja, distance jima je bilo jasno, da sama ne bosta splezala iz brezna. Terapija je bila edina pot. Upanje je Miji ostalo, ker se je on odločil, da gre z njo. Torej mu je bilo še vedno mar. A predolg pogled iz oči v oči in ordinacija, dišeča po sandalovini, sta v njiju vzbudila vse prej kot intimnost. Postalo ju je sram, da sta tu, da plačujeta za pomoč, da sta tako grozno obupana. Ampak – vsaj to jima je bilo skupno po zadnjih dveh letih popolne tujosti. To je bilo tudi njuno prvo in zadnje srečanje pri terapevtki, toda prav čudežno sta se od tu začela pogovarjati. Začelo se je s cinizmom in samoironijo glede terapije, nato sta dan za dnem nadaljevala … najprej o banalnih temah, kmalu pa sta se začela dotikati 'njiju'. Rešila sta se. In rešila sta se sama. Vseeno pa se je Mija zavedala, da je bil ta sram brez smisla. »Ko se dva ujameta v past lastnih zamer in ne zmoreta preseči mehanizma obtoževanj in poniževanj drug drugega, ju lahko le nekdo tretji, nekdo, ki je za to usposobljen, reši iz te pasti. Nekdo, ki zna par voditi po drugi poti, po drugem tiru, da prideta do drugega cilja, namesto da se vrtita v krogu kot hrčka! Nekdo drug lažje pokaže s prstom na samouničujoče vzorce vedenja znotraj zakonske zveze in preusmeri tok odzivov, misli, čutenj ...« je povzela misli.

»Doživela sem točko, ko bi se odnos oziroma najin zakon lahko preprosto končal,« pa pove 42-letna učiteljica angleščine Ana, ki je bila poročena pet let, ko se je odnos začel uklanjati pod pritiskom njene želje, da postaneta starša. »Čeprav sem naju oba imela za čustveno inteligentni osebi, je najina snežna kepa, ki se je začela valiti od trenutka, ko sem jaz hotela postati mama, on pa (še) ne oče, postala večja od najinih sposobnosti komuniciranja, zbliževanja, povezovanja. Morala sva poiskati novo pot, če sva še želela skupaj potovati skozi življenje; kajti stara preprosto ni več vodila nikamor. Na terapiji sva odkrila nove načine pogovarjanja, delovanja, odzivanja.«

Na njeno pobudo sta namreč štiri mesece preživela s svetovalcem, specializiranim za družinsko terapijo. »Šele z njegovo pomočjo sva dojela, da se oba odzivava na najosnovnejše otroške strahove – strah pred zapustitvijo oziroma izgubo in strah pred prizadetostjo,« je razložila. »Borila sva se proti tem notranjim 'duhovom', ne drug proti drugemu, in kar sva se naučila od terapevta, so bili načini, kako se ljubiti in povezati namesto odtujevati se v trenutkih boja za preživetje. Jaz sem se počutila ogroženo in neljubljeno, ker se ni uklonil moji impulzivni želji po otroku, s katero sem hotela preveriti njegovo predanost in še bolj prikovati nase, on se je ustrašil, da ga ne ljubim zaradi njega samega in da bi ga zapustila, če ne bi ugodil moji želji po materinstvu, saj se mu je ta impulz zdel močnejši od moje ljubezni do njega kot moškega. Zakon je pač totalno težko delo s samim seboj in z drugim!«

»Terapija ni nekaj, česar bi se sramovali,« trdi tudi igralka Kristen Bell in javno razpravlja o tem, zakaj sta z možem Daxom Shepardom začela hoditi k terapevtu že zelo zgodaj v svojem odnosu. On je med drugim izjavil, da razmerja niso kar popolna, da je treba zanj garati kot v službi. Igralca nista čakala, da težave narastejo in jima zrastejo čez glavo, temveč sta terapijo vzela kot nekakšno šolo, v katero moramo hoditi, če želimo opraviti izpit iz ljubezni, izpit iz življenja v dvoje. Da se naučimo voziti avto, hodimo v avtošolo, da se naučimo hoditi drug ob drugem vse življenje, ne da bi se ob tem ves čas spotikali, si nastavljali polena pod noge, krenili s poti, zavili vsak v drugo smer, pa je tu partnerska terapija.

Starejše generacije terapijo oziroma pomoč nekoga tretjega večinoma še vedno dojemajo kot nekaj, kar v bistvu že pomeni konec razmerja, mlajše generacije pa začenjajo razumeti, da to ni nič sramotnega, kvečjemu nasprotno, da gre v bistvu za dokaz moči dveh oseb, ki se za to odločita, in njune povezanosti. K temu dojemanju terapije je ogromno pripomogla belgijska psihoterapevtka Esther Perel, katere knjige o nezvestobi in erotični inteligenci so bile prevedene v 25 jezikov, njene TED-pogovore pa si ogleduje nešteto ljudi. Javnost je razburkala njena poddaja Where should we begin, kjer poslušalec 'vpade' naravnost na realno terapevtsko terapijo.

Poslušati takšne pogovore je težko, vendar to pomaga odpreti oči, odpreti obzorja vsakomur, ki o dobrodejnosti takšnih seans še dvomi. Ko se par poskuša pogovarjati doma, se vedno znova vrti znotraj starih vzorcev komunikacije in se ob vseh napadanjih in obtoževanjih ustavlja na tistih točkah, kjer bi korak naprej preveč bolel – ob vodenem pogovoru pa je treba prestopiti mejo lastnega ega, strahu, bolečin.

Ko so Esther nekoč vprašali, kdaj v razmerju bi moral par takšne težke pogovore pri terapevtu vključiti v svoj urnik, je odgovorila nekaj v tem smislu: »Čim prej in ves čas od tu naprej.« In zdaj naj bi se res vse več mladih parov po svetu odločalo, da skupaj rasteta in se razvijata takoj po poroki ali selitvi v skupno stanovanje, saj verjamejo, da je boljša preventiva kot kurativa. Zavedajo se, da so 'v par' vstopili vsak s svojo prtljago, ki jim lahko povzroča težave v garderobni omari, če vsak zase ne bosta znala organizirati in razporediti oblačil. Zdi se celo, da mlajše generacije ob negativnem trendu razhajanja parov gojijo vse večje razumevanje in spoštovanje zakonske zveze v smislu, da se je zanjo dejansko treba truditi, in to kontinuirano.

Za pare z dolgo zgodovino bi bila tako prva faza terapije sprejeti in ozavestiti ter nato oskrbeti stare rane, sanirati stare zlome, negovati brazgotine, pri svežih parih pa je terapija lahko popolnoma drugačna – postavljajo se temelji, da do zamer (ran, zlomov, brazgotin) sploh ne pride. Uspešna je lahko, ko na njej sodelujeta dve zreli osebi, ki ne delujeta v samoobrambi, ki sta si pripravljeni prisluhniti, tudi če se ne razumeta vedno. Ne poskušata spremeniti drug drugega, ampak spremeniti predvsem sebe, če je to potrebno.

Prva stvar, ki jo bo takšnim svežim parom verjetno povedal terapevt, je, da v zakon ne smemo vstopati s pričakovanji, da bo partner zapolnil vse naše potrebe in da nam bo zakon sam po sebi prinesel srečo. Odnos je le priložnost, da srečo najdemo v sebi. Pari stare šole pa bodo na terapiji, kot že rečeno, najprej morali počistiti vse, kar se je nabralo v kleti, če bodo hoteli uspešno obnoviti hišo. Kajti nerealna pričakovanja so že bila in sledilo je razočaranje, zdaj pa sta tu, da popravita, kar se je v vseh teh letih obrabilo, pokvarilo, poškodovalo. A že to, da sta tu, pove veliko – pove, da jima je še vedno mar drug za drugega, za njun odnos.

Pripravila: Nina Pretnar

Fotografije:  Unsplash / Priscilla Du Preez

Preberite še: TA preprosti test razkriva, ali kratki lasje pristajajo vašemu obrazu!

Priporočamo tudi: Blazer je še vedno ključni kos pomladne garderobe, le da ga letos nosimo ...

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri